BOVEC – Od nekdaj so na Bovškem pasli po planinah, pove 75-letni Alojz Berginc iz Loga Čezsoškega: »Že povsem porušene hleve in mlekarnico na planini Bošca na Kobariškem Stolu smo rejci obnovili leta 1985. Planina se razprostira na bovški strani, lastnik stavbe je občina Bovec. Nekoč je bila srpeniška, potem nacionalizirana, pozneje pa se Srpeničani niso pobrigali, da bi jo dobili nazaj. Pred tridesetimi leti smo pašno skupnost Bošca organizirali rejci iz Žage in Breginjskega kota. Toni Urbančič, pri hiši Klek, iz Kreda je bil pobudnik obnove. Odtlej se je na Bošci zamenjalo blizu dvesto rejcev.« Od prvotnih ostaja samo še naš sogovornik Alojz Berginc!
Dediščina stoletij
Živa legenda planine Bošca nadaljuje: »Prvotno se je tu paslo okoli 60 krav in 180 koz. Najmanj je bilo v kakšni sezoni 15 krav in 60 koz. Zdaj se je popravilo na letošnjih 30 krav, 15 telic in 110 koz. Pašna skupnost združuje 17 članov, ki smo iz Bovca, Loga Čezsoškega, Borjane, Svina, Starega sela, Idrskega, Trnovega in Livka. Vsak ima doma svojo kmetijo.«
Razpored, kdo, kdaj in koliko dni pase, sestavijo po pravilih, ki temeljijo na številu pripadajočih živali na paši.
Triindvajsetletna študentka veterine Katarina Uršič iz Borjane je zdajšnja predsednica pašne skupnosti, dvanajst let starejši kmetijski tehnik Blaž Kravanja iz Bovca pa gospodar.
Alojz je delal v SGP Gorica kot zidar in obenem kmetoval. Pri hiši je imel po dve kravi in od osem do devet koz: »Koz od sedmega leta naprej nisem zapustil. Potem ko je žena Vilma umrla, krav nisem zmogel več imeti, koze pa še vedno. Zdaj jih imam tu štirinajst, še dol doma pa dvanajst. Tiste so enoletne, še nimajo mleka.«
Koze so drežniške, edine slovenske avtohtone pasme, pojasni Blaž: »Izvira z območja Bovškega in Drežnice, gre za isto pasmo v dveh ločenih tipih. Na Bovškem prevladuje mlečni, na Drežniškem pa mesni tip. Slednji je samo za prirejo kozličev, mesa.«
Pasma se je razvila v dolgih stoletjih prilagajanja živali okolju: »Reja te koze sega v 13. stoletje. Je zelo trpežna, zunaj zdrži dolgo v zimo, pri krmi je skromnejša od drugih pasem.«
Pasma se je najbolj razvijala v Trenti, Plužni, Logu Čezsoškem, Gorenji Žagi, Drežnici in Zavrzenem.
Bovško kozo mlečnega tipa imajo le še štirje rejci, eden izmed njih je Blaž Kravanja. Kot se pogosto dogaja, sta tudi za Blaževo odločitvijo tako družinska kot njegova osebna zgodba: »Starši niso kmetovali, nona Marija Melihen iz Loga Čezsoškega je pa imela te koze. Po deset do petnajst, kot pri vsaki hiši. Nono Dinko Melihen se je rodil v Belgiji, kjer je bil njegov oče rudar. Od tam se je vrnil na kmetijo.« V takih primerih na Bovškem slikovito rečejo: »Na isto plento.« Plenta je polenta.
Svoje prve koze je Blaž kupil kar pri sosedu: »Pozneje še nekaj, in pa začel puščati svoje.«
Kamen peče, mleko teče
Prisluhnemo še Katarinini zgodbi: »Moj nono Alojz je imel, potem ko se je iz Tolmina vrnil v rodno vas Borjano, po eno kravo. Kot otrok sem hotela imeti kozo in nisem dala miru, dokler je niso kupili. Moja Mica je bila sanske pasme. Njenih kozličev nisem pustila dati proč, tako jih je bilo vse več. So bili mešanci raznih pasem.«
Pred štirimi leti je Katarina v dveh tednih izgubila tako očeta kot nonota: »Ker mama ne bi zmogla sama, jaz sem študirala v Ljubljani, smo morali krave prodati. Koze smo obdržali, štirinajst mlečnih imamo. Postopoma jih želim zamenjati z drežniškimi.«
Naši sogovorniki povedo tukajšnji pregovor, pri čemer poudarijo, da tudi drži: »Bolj kr kamen peče, bolj kozi mleko teče.«
Koza je občutljiva za dež: »Mokrote na splošno ne mara – kot da je iz cukra.«
Na Bošci molzejo strojno, elektriko jim daje agregat. Vodo pa jim iz nižje ležečega izvira potiska hidravlični oven.
Pogled s planine sega na veličastne gore: Kanin s pogorjem, Rombon, Bavški Grintavec, Malo Babo, Mangrt, Polovnik, Krn in Triglav. Z vrha Kobariškega Stola pa se čez Furlanijo odstre vse do morja.
Koze so na Bošci že leta varne pred naravnimi sovražniki. Ni pa bilo vedno tako, spomni Berginc: »Je že petnajst let nazaj, kar mi je medved raztrgal eno kozo. Tudi kravo je lovil, jo je opraskal s kremplji. V prehodu je bil, če eden ali več, pa ne vemo. Po tistem napadov ni bilo več.«
Dela z molžo in oskrbo živali je dovolj, da se pastirju na planini ni treba otepati z dolgočasjem. Včasih mu dan, kot ob našem obisku, popestrijo konjeniki, ki prijahajo iz doline. Medtem ko gorski kolesarji in gorniki le spešijo mimo. Stol je raj tudi za jadralne padalce, mimo planine peljejo do vzletišča, odskočijo in neslišno ter dolgo preletajo travnato gorsko pobočje. Popolna idila.
Morda bi obiskovalci Stola pastirja na planini kaj bolj obiskovali, če bi pašni skupnosti uspelo urediti kuhinjo, kjer bi gostu postregli, mu morda ponudili še prenočevanje. A kaj ko s svojim zaslužkom pašna skupnost tega vložka ne zmore, država ji pa tudi nič ne pomaga: »Ne da sovdov.«
Naravna in kulturna dediščina »S svojo vlogo v slovenskem kmetijskem prostoru predstavlja drežniška koza pomemben del naše naravne in kulturne dediščine,« nas pouči zloženka biotehniške fakultete in dodaja, da gre za ogroženo vrsto slovenske avtohtone pasme domačih živali. Ogrožena je zaradi maloštevilnosti, v kontroli je le okoli 500 živali čiste pasme v petnajstih tropih mesnega in sedmih tropih mlečnega tipa. Rok Razingar je pred leti svoje temeljito diplomsko delo o drežniški kozi takole sklenil: »Z ohranitvijo drežniške pasme koz pripomoremo k ohranjanju biotske raznovrstnosti živali ter nacionalne dediščine. Ohranitev drežniške koze je tudi globalnega pomena, saj si tudi Evropska unija prizadeva za ohranjanje čim večjega števila avtohtonih pasem domačih živali. Obstaja tudi možnost za vnos genov (drežniških koz) v druge uveljavljene pasme koz. S tem bi pridobili odpornost in prilagodljivost na skromne razmere reje, tako pri mesnih kot mlečnih križancih.« |