Še dva dni pred 53. ljubensko flosarijo so bili nekateri na občini odločeni, da bodo izpeljali praznovanje brez legendarnega vdiranja in vožnje flosa po Savinji. Vode v strugi ni bilo več kot za ped, splav jo za plovbo potrebuje meter globoko. Potem se je zgodilo dobesedno čez noč – ekipa najbolj zagretega, evropsko znanega flosarja Martina Juvana Čuksa je pljunila v roke in ... za praznik so flos zvezali ter vdrli v zajezeno Savinjo. S trdim delom in trmo so po mnenju mnogih rešili tradicijo unikatnega praznovanja, ki letos praznuje že 53-letnico.
Bi ali ne bi
Zmagali sta trma in prizadevnost, da so čez noč z začasno pregrado zadržali vodo za nekaj sto metrov struge, kar je omogočilo splovitev flosa.
Praznik so uvedli s predstavitvijo starih kmečkih običajev in del v gozdu, na kmetijah in pri domačih obrteh. Gospodinje so ponudile dobrote, pod krošnjami obrečnega drevja je zadišala žganjekuha, sejem je obiskovalcem ponudil pašo za oči in priložnost za razbremenitev mošenj.
Umetniki in lesarji so zavihteli motorne žage in oblikovali kose lesa v nove oblike in podobe. Mentorice so navdihovale ustvarjalnost in igro otrok, priredili so folklorno predstavo Mlinček ter igro Včas´ smo se šli pa takle, Zgornjesavinjska godba v družbi z mažoretkami pa je začinila že tako veselo vzdušje.
Še kak dan prej je človek lahko obut prečkal osušeno strugo Savinje. Organizatorji iz Vrbja so že menili, da bo tradicija pač počakala na boljše čase in visoke vode v avgustu.
Zelenčev poljub z botrico
A pozno popoldne, ko se je v Vrbje zgrnila množica gledalcev, so flos pod komando prvega flosarja in krmaniša Martina Juvana Čuksa vdrli in (skoraj) ostali suhi. Po kratkotrajni plovbi so letošnjega kandidata za flosarja Boruta Budno temeljito izprašali in preverili njegovo flosarsko znanje. Ko je »smrdljivi zelenec«, kot mu rečejo, prestal skušnjo, so ga vsem na očeh oprali z osvežilno Savinjo. Po škafu vode na glavo je lahko flosar na eks spil še liter cvička in se poljubil s svojo botrico Heleno Bizjak Žerovnik.
Flosarska druščina se je nato spravila k malici, kjer so si privoščili sveže zapečen pšenični, še po peči dišeči kruh in zgornjesavinjski želodec ter krepko potegnili iz flaške.
Zadovoljna je v zaodrju cvetela Helena Šlogar, ki že vrsto let skrbi za navdih in vedno nove odtenke etnografske zgodbe o legendarnih zgornjesavinjskih flosarjih, ki so nekoč sebi in družinam s trdim delom služili vsaj občasno beli kruh. Oder pa so zavzeli glasbeniki ansambla Donačka ter Fantje s Praprotna, večdnevna flosarska veselica se je prelila v jutro treznitve in ohlajanja.
Prvi flosar Martin Juvan Čuks je dal klobuk dol, domači župan Franjo Naraločnik, tudi sam zapečen splavar evropskega reda, pa si je oddahnil od medijskih in drugih naporov, saj je vročino in sušo gasil … no, ne le s Savinjo.
