Na Krškem polju se kmetje združujejo

Lani so slovenski kmetje zelenjavarji pridelali približno 11.000 ton mladega krompirja in ga prodajali po 22 centov za kilogram. Statistični podatek pove, da smo ga isto leto izvozili 10.700 ton po 25 centov za kilogram. Človek za trenutek pomisli, kako smo iznajdljivi, na zahtevnem trgu v tujini za kilogram mladega krompirja iztržimo več kot doma. No, sledi hladna prha, ko preberemo, da je Slovenija istega leta 2011 uvozila 14.000 ton mladega krompirja po 32 centov za kilogram. Sami torej ne vemo, kdo pije in kdo plača.

Žito, mleko ali meso

Spomin na lanske tegobe pridelovalcev krompirja je še svež, ko so pridelovalci v Prekmurju in drugje po Sloveniji krompir zaradi katastrofalno nizke cene podorali, saj bi s pobiranjem ustvarili še večjo izgubo. Stanje v slovenskem kmetijstvu je kaotično. Kmetje vsakokrat znova s strahom pričakujejo žetev, saj se prav takrat pojavi trgovec, ki iz tujine uvozi velike količine pridelka po izjemno nizki ceni, ki seveda ne pokrije niti proizvodnih stroškov. Igra je zelo preprosta. Lanska ponudba žitarjev iz Avstrije je bila prav neverjetna, saj so ob žetvi ponujali kmetom tudi po 27 centov za kilogram pšenice. V Avstriji ni pridelava žita, svinjskega mesa ali mleka nič cenejša kot v Sloveniji. Toda s ponujeno ugodno ceno žita in takojšnjim plačilom (!) počasi sesuvajo naš sistem, ki je v resnici rigiden in gnil; žitarska veriga je komaj ustanovljena in še ne deluje, kot bi morala. Verige svinjerejcev ni, tudi mlekarjev ne.

Pri mesu in mleku v Avstriji in Nemčiji preštevajo presežke, zato lahko eno ali drugo ponudijo našim trgovcem po nenavadno nizki ceni. S tovrstnim dampingom prav tako sesuvajo naš sistem.

Trgovci, kmetje in kumare v Avstrijo

Krivdo za opisani položaj običajno valimo na mlinarje in trgovce, češ da si jemljejo največji delež in stiskajo neorganizirane kmete ob zid. Posledice so obupavanje kmetov, kritično nizka samooskrba Slovenije, ki je trenutno še ne 40-odstotna, negotovost in čedalje slabša kakovost hrane.

A poglejmo z druge strani. Trgovec ima vselej interes poceni kupiti in drago prodati. Opisani mehanizem je star kot človeška družba, trgovec v starem Rimu, srednjem veku, pred drugo svetovno vojno ali danes je ravnal popolnoma enako. In trgovski ceh je eden najstarejših med cehi. In najznačilnejša lastnost trgovca je, da se v vsakem trenutku prilagodi razmeram.

Zelenjavarji s Krškega polja so prek svoje zadruge KZ Krka poskušali v Avstrijo prodati kumare. Kot nam je povedal direktor KZ Krka, so bili tam pripravljeni takoj skleniti posel za dokaj ugodno odkupno ceno. Rečeno, storjeno, a pogodba o odkupu kumar s Krškega polja je vsebovala eno samo omembe vredno pripombo: kumare od vas odkupujemo do trenutka, ko nam jih ponudijo naši domači pridelovalci.

»Pa smo namignili, da bi jih morda dali tudi po nižji ceni,« nam prizna direktor KZ Krka Jure Vončina. Odgovor avstrijskega kupca je bil nedvoumen: cena ni pomembna, mi bomo kupili kumare od naših domačih pridelovalcev. In kje smo mi? Kje je država Slovenija?

Združeni smo močnejši

Pa vendarle se je začelo vrteti. Ustavili smo se na kmetiji Andreja Turka z Broda pri Podbočju, kjer na integriran, do narave prijazen način pridelujejo zelenjavo na 20 hektarjih polj.

Kar sedem hektarov zasadijo s krompirjem, od pet do šest hektarov imajo zelja, en hektar solate, poldrugi hektar paprike in paradižnika, kumare...

»Lani je bila povprečna cena zelenjave okoli 30 centov. Mislim in upam, da nižje ne bo šla, saj sicer ne bomo zdržali,« prizna Turk, ki velja za enega najbolj sposobnih in podjetnih kmetov in menedžerjev na Krškem polju. Da, kdor še ne ve, kmetija je danes zahtevno podjetje!

Njegov kolega zelenjavar Marjan Jurečič obdeluje 25 hektarov polj: »Modelni izračun proizvodne cene zelenjave je denimo pokazal, da bi morala biti proizvodna cena kilograma solate 78 centov, prodajali smo jo po 50. Manevrskega prostora nimamo več.«

Znano je, da so zelenjavarji tudi letos podorali nekaj solate, saj so jim trgovci spet ponudili zelo nizko odkupno ceno. Toda stvari so se začele spreminjati in urejati.

Kot kaže, so kmetje prek KZ Krka s trgovci vendarle dosegli dogovor, kar je morda veliki uvod v urejanje stvari. Kakor koli že, slovenskega pridelovalca bomo na koncu morali spoštovati.

Problem je jug

V pogovorih s kmeti pogosto slišimo očitke, da trgovci poceni in nekakovostno zelje uvažajo z Nizozemskega.

Toda Jurečič, Turk in mlajši Andrej Pavlovič iz Bušeče vasi, ki zelenjavo prideluje na petih hektarjih zemlje, so nas podučili, da ni problem na severu.

»Problem je jug. Ne Nizozemska ali Danska, temveč južna Italija in Makedonija. Od tam pride zelenjava po ekstremno nizki ceni. Zato ker delavce na poljih plačujejo kot sužnje,« so nam zatrdili vsi v en glas.

Krškopoljski kmetje tako trkajo na zavest Slovencev: »V tujini pridelano zelenjavo morajo prepeljati tisoče kilometrov daleč, mi jo ponujamo danes, svežo, brez odvečnih kilometrov.«

Priznavajo, da je največji problem slovenskega kmetijstva in kmetov nepovezanost.

Na Krškem polju, denimo, od Šentjerneja prek Kostanjevice čez Mraševsko polje do Podbočja, 12 kmetov prideluje zelenjavo na 100 hektarih polj.

Včasih jih je bilo od 50 do 60. Mnogi so dejavnost opustili prav zaradi kaotične situacije na trgu.

Doma pridelano

»Menim, da moraš obdelovati najmanj pet hektarov zemlje. Saditi oziroma sejati moraš 10 raznolikih vrst zelenjave: solato, paradižnik, papriko, zelje, krompir, kumare, jajčevce, tudi melone ... Tako se izognemo tveganju, da bo imela katera med njimi prenizko ceno,« pravi mlajši Pavlovič.

»Toda potrebno je združevanje. Mi trije si že delimo stroj za pakiranje krompirja, skupaj smo kupili sadilnik krompirja, skupaj imamo stroj za sajenje zelja in solate. Tako to gre in bo šlo, vsak zase smo šibki.«

»Stvari se premikajo,« priznava Jurečič. »Mediji ste o nas kmetih in pridelovanju hrane samo letos pomladi toliko pisali kot 10 let prej skupaj. Tudi to je nekaj.«

Ob koncu so nam zaupali, da verjamejo v slovenskega potrošnika, zato je cilj, da se na policah trgovcev loči doma pridelana zelenjava od uvožene.

»Potem bomo zagotovo zmagali vsi, vi in mi.«