Na koncu 
bomo jedli 
nemške 
borovnice!

Palčičevi so se začeli z borovnicami ukvarjati pred 30 leti, in to popolnoma po naključju, pravi gospodar največjih nasadov ameriških borovnic v Sloveniji Tone Palčič. »Tukaj je bila inženirka agronomije Milica Oblak, ki je tudi naša rojakinja iz Borovnice. Tedaj je delala na Kmetijskem inštitutu v Ljubljani in je bila na strokovni ekskurziji v Ameriki, kjer je ugotovila, da bi bile ameriške borovnice primerne za naše kraje. Moja mati je imela ravno tedaj v najemu zemljo na Barju, pa smo poskusili. In izkazalo se je, da tukaj zelo dobro rastejo.«

Tri desetletja borovnic

Leta 1985 so posadili prvih tisoč grmov. A kmalu so ugotovili, da je dela zelo veliko, zaslužka pa malo, zato so se začeli širiti. »Sadjarstvo je zelo delovno intenzivno – brez ljudi ne moreš, čeprav smo se zdaj že nekoliko modernizirali,« pojasnjuje Palčič. Nekatere nasade obirajo strojno, ampak prvo in zadnje obiranje morajo opraviti ljudje. Na vrhuncu sezone jih vsak dan obira tudi po več deset, z njimi imajo urejenih vrsto pogodb.

Trenutno imajo 22.000 grmov z 8000 sadikami vred. S 30 različnimi sortami borovnic pokrijejo celotno sezono. Letos se je ta začela 15. junija, računa pa, da se bo končala 10. oktobra: »Zdaj imamo bolj malo poznih sort, zato pa smo jih nabavili, da bi količinsko izravnali ponudbo zgodnjih, srednjesezonskih in poznih borovnic.«

Na police trgovin, ki jih oskrbujejo, gredo samo prvorazredne borovnice, ki jih sortira ekipa v Palčičevi domači pakirnici in hladilnici. Drugorazredne borovnice gredo v predelavo. »Kmalu jih bomo peljali v Pleterje, kjer bodo v samostanu iz njih skuhali žganje, nekaj pa jih bo šlo za marmelado,« pojasni sogovornik.

Odlična sezona

Pred leti so postavili tudi lastni čebelnjak, s katerim so odpravili nihanja letine. »Nisem še doživel pomora čebel. Za borovnice uporabljamo le zadeve, ki niso škodljive za čebele, nobenih insekticidov. Bojimo se le dežja. Lani, ko je bilo tako mokro, smo nehali pobirati že sredi avgusta,« se spominja.

Nasadi so prekriti z mrežami, ki grme ščitijo pred točo, vendar jih postavijo šele, ko čebele opravijo svoje delo. »Lani sem čakal, da borovnice odcvetijo. Za 12. maj sem načrtoval, da bomo začeli pokrivati, pa je 11. maja zvečer uro in četrt padala sodra in potolkla veliko borovnic. Prej smo imeli pa še pozebo, tako da smo jih lani pridelali le 12 ton. Letos pa je odlična sezona – pobrali smo jih že 35 ton, najbrž pa bomo do konca sezone prišli do 50. Pa saj se tudi spodobi za 30-letnico,« je zadovoljen Palčič.

Birokratske ovire

A če si pri nas priden, prej ali slej naletiš na ovire. »Pri nas na Barju je bil ljubi mir do leta 2008, ko je vlada ustanovila Krajinski park Ljubljansko barje,« pravi Palčič, ki je nedavno najel še nekaj hektarov zemlje, da bi lahko širil pridelavo borovnic, nakar je dobil povabilo na zaslišanje na inšpektorat za okolje zaradi »namena vzpostavitve nasada«.

»Pa tega mi Udba v Jugi ni počela!« se nekoliko razburi. »Če imaš idejo, te kličejo na zaslišanje! Zdaj sem najel odvetnico, ker se tega ne grem več. Na celotnem Barju, ki meri 13.500 hektarov, je 20 hektarov nasadov borovnic. Ampak za nekoga so moteči. V vseh teh letih nisem doživel pomora čebel, pa jih imam pri nasadih. Kako bom jaz uničeval metulje in druge stvari? Blizu Hamburga so na podobnem območju, ki prav tako spada pod Naturo 2000, zasadili tisoč hektarov borovnic, nam pa je strokovni svet krajinskega parka omejil nove nasade na en hektar. Na koncu bomo jedli nemške borovnice!« sklene Tone.