HOTEMAŽE – »Jože, Mirjam!« se je zadrl njun oče Jožef Šenk. Zelo se jim je mudilo. Njun brat in njegov sin Simon je namreč že čez dobri dve uri nastopal v Cankarjevem domu. Z Velikim simfoničnim orkestrom Gimnazije Kranj se je takrat že uvajal, uglaševal je svojo trobento. Ugotovili smo: nezadržno se je bližal veliki božični koncert, ki ga tradicionalno organizira omenjena gimnazija, dijak katere je tudi 18-letni Simon. Ura pa je vse hitreje tiktakala ...
Tik pred koncertom
V mogočni dnevni sobi z veliko mizo na sredini je opazno završalo. V središču je bila 46-letna Marija, mamica osmih otrok, ki pa je bila videti precej mlajša. Tudi njen Jože, ki ga je spoznala v kranjski Iskri, se je tej opazki zgolj nasmehnil. »Res je, večkrat jo pomladijo in mislijo, da je eden izmed mojih otrok.« Jože starejši takrat še vedno ni vedel, kdo vse gre na koncert. »Res ne vem,« se mu je pravzaprav smejalo. »Veste, jaz sem samo voznik!« Opazovali smo jih pri akciji, imenovani odhod proti Cankarjevemu domu. Vse skupaj je potekalo izjemno mirno, lepo vzgojeni Šenkovi otroci niso povzročali nikakršnih težav. »Pridi sem, ti ta skuštrana!« Tedaj je v Marijino naročje zdrknila najmlajša Judita, kličejo jo Ditka. »Ja koliko pa si stara?« »Ditka, pokaži prste!« Dolgolasa navihanka je pokazala tri.
Potem je pritekel še šestletni Jože, kličejo ga Joži
Ta je prvošolček. Vsako jutro ga odpeljejo v podružnično osnovno šolo v Olševek, zraven redno prisede že skoraj devetletna Karmen. Ta je najbolj zgovorna, rada riše, pravzaprav veliko riše. »To dvoje sem narisala!« je ponosno pokazala na bližnjo steno, na kateri sta bili prilepljeni njeni risbici. Karmen ima tudi sestrico Brigito, ki pa ni stara 10 let, temveč že 11, jo je popravila mamica. Brigita je bila takrat še v Kranju, v glasbeni šoli. Glasba povezuje te otroke. Karmen igra harfo, 13-letna Mirjam, kličejo jo Micka, ki se je do odhoda še učila, je klaviaturistka. »Ta vel'ka dva sta bila pa pri plehmuski!« nas je ponosno podučila Marija.
Ta vel'ka dva?
Da. Simona smo že predstavili, 20-letnega Andreja še ne. Ta je že študent, samostojnež se uči industrijsko oblikovanje. »Malce umetnika je!« je tedaj z očmi hudomušno zavil njegov oče. Da ne bo pomote, tudi on je več kot ponosen na svojega najstarejšega otroka, ki se družinskih srečanj sicer udeležuje, ampak, normalno, v skladu s potrebami, ki pritičejo študentu, ki bi rad odkril še kateri drug svet, mar ne?!
Sladka vzgoja
Ne, na Martina nismo pozabili. Ko je 16-letni dolgin, ki še zdaleč ni do konca zrasel, pritekel bos v kuhinjo, je bilo nepozabno. Že tako ali tako je vse Šenkove krasil vesel in nasmejan obraz, toda Martinov nasmeh je bil zares veličasten. Hodi v posebno šolo, ne piše, ne bere, ve pa vse! »Ja, kje s' pa štumfe zgubu?! Vsaj copate bi lahko gor dal,« ga je oče s sladkostjo pokaral. Ampak res s sladkostjo. Ne vem, ali nam bo sicer uspelo, toda radi bi vam prikazali to Marijino in Jožefovo umirjeno krmarjenje čez najrazličnejše čeri vzgajanja otrok. Zdi se, da se dandanes marsikateri vzgojitelj izgublja v poplavi priročnikov o vzgoji in najrazličnejših teoretičnih napotkih, Jožef in Marija na te stvari gledata precej bolj spontano. Jože je prepričan, da je tudi vzgoja svojevrsten poklic, »tudi za to moraš imeti talent«. Marija se je spominjala, kako se je počutila, kadar jih je kakšen fasal, kot se temu pravi. »Potem sem bila še bolj živčna ...« je priznala. Oba z večnim nasmehom ugotavljata, da ni nihče zabredel. Tako je to, nasmeh, dobra volja in iskrenost – to so Šenkovi! Tudi mi smo želeli biti vsaj podobni, v tako zdravem okolju smo pravzaprav morali biti takšni, zato smo ju prosili, naj nas prekineta in opozorita pri neumnih moralno-etičnih vprašanjih, kot so: zakaj toliko otrok, ali na koga kdaj pozabite, je imela tudi krščanska vzgoja prste vmes ipd.
Največ navijačev
Ko je Marija rodila najmlajšo Judito, je povedala vse: »Izbrala sem si najlepši poklic. Poklic mame. Že od mladih nog sem sanjala o tem, da bom nekoč imela veliko družino.« Sanje so se ji naposled uresničile. Kmalu bo napočil trenutek, ko bodo otroci zapustili svoj rodni hlevček, ampak prihajali bodo nazaj in vse več jih bo. Staršem, ki so jim podarili tako lepo popotnico, zagotovo ne bo nikdar dolgčas. »Želim si, da vsak od otrok najde tisto pot v življenju, za katero bo menil, da je najboljša. Moja naloga je, da jim stojim ob strani in jim svetujem,« je še dodala Marija, ki je zaradi otrok ostala doma. In ni ji žal. Njen mož, ki dela v založništvu, je tisti, ki se bori za novce. Ni jih veliko, a se ne pritožujeta. V takšnem – skromnem – vzdušju bodo praznovali tudi božični večer. »Darilo sem dobila že za Miklavža!« je izdala Karmen. Punčko je dobila. Kot tudi Judita. Andreja so razveselile slušalke, Simona ustnik za trobento, Martina oblačila. Tokrat se je pri Šenkovih Miklavž še posebno potrudil, smo izvedeli. V prevodu: natančno je prebral njihovo pismo z željami. »Saj v glavnem že vedo!« se je sijoče zasmejala Marija, ko smo ji želeli dopovedati, naj o teh skrivnostnih stvareh govori nekoliko tišje.
Tik pred odhodom na veliki božični koncert je Karmen zaigrala še eno na harfo. Že čez dobri dve uri je bila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Tam je lahko prisluhnila bogatemu glasbenemu večeru, ki ga je s svojo trobento dopolnil še brat Simon. V mislih so ga bodrili njegovi. Imel je zagotovo najštevilnejšo podporo – tistih najbližjih in najzvestejših navijačev.
