Na kmetiji Mahnič se vozijo s ferrariji

PIRAN – Občina Piran ima letos odlične turistične rezultate. Veselje ob dosežkih in svetovni dan turizma sta jih spodbudila, da so te dni pripravili vrsto brezplačnih dogodkov v Piranu, Portorožu in zaledju.

Organiziralo jih je Turistično združenje Portorož. V. d. direktorica mag. Patricija Gržinič pove: »V zadovoljstvo mi je, da smo ena redkih (če ne edina) slovenskih destinacij, ki pri promociji sodelujejo s turističnim gospodarstvom.« To je potrdila tudi organizacija izleta po zaledju. Na brezplačni izlet so se obiskovalci podali v nedeljo ob deseti in štirinajsti uri.

Prva postaja je bil ogled portoroškega letališča, ki postaja (žal prepočasi) pomembno okno za prihod turistov iz Evrope, predvsem Italije. Na turistični kmetiji Mahnič v Dragonji so potniki avtobusa drugič izstopili. Tu jih je sprejela   Ingrid Mahnič  , ki skupaj z  Gvidom  in Franko gospodari na kmetij i. Staro kamnito zgradbo so, kot je v Istri navada, postopno večali po dolgem (ne v višino). Temu načinu širitve pravijo casa lunga. V kleti, grajeni pod zemljo, je ohranjeno dno soda z letnico 1875 in sv. Martinom ter  Ano. V želji, da bi tradicija prešla na naslednje rodove, je svoja otroka krstila z imenoma  Ana  in Martin. 

Devet različnih sort oljk

Pri Mahničevih imajo največ trt, zatem sadnega drevja (breskve, kakije, kivije, jabolka), devet sort oljk ter značilni istrski česen. Slednji je ena izmed posebnosti, ki pridobivajo vedno večjo veljavo. Kitajski se z njim sploh ne more kosati. Pokušina njihovih dobrot je zato vsebovala tudi česen. Ne strokov, peskov! Še mnogo Primorcev je zdaj prvič slišalo zanje. Ko česnovo steblo dobi popek (maja in v začetku junija) in je tik pred cvetenjem, ga izpulijo. Pri puljenju se sliši značilen glas psk, psk, psk. Od tu ime peski. Gvido je bil prvi, ki je peske začel vlagati, dobri so v solati, kot priloga mesu in celo v sladicah.

Vešča in prijazna gostiteljica je sommelierka, lepo je predstavila vina, ki so jih obiskovalci pokušali. Nono je vrsto let iz starega vinograda borgonje jemal cepiče in zasadil nov vinograd črne borgonje (črne malvazije). V slovenski Istri jo edini pridobivajo kot samostojno črno vino. Družina malvazije šteje približno 80 vrst trt, črna borgonja pa je ena izmed njih. Nestrokovnjaki namreč mislimo, da je malvazija lahko le bela.

Na etiketi rose muškata je vrtnica, zaščitni znak Portoroža. To jim je dovolilo TZ Portorož, ki je lastnik tako vrtnice portorož kot tudi logotipa vrtnice Portorož. Vse pri tem vinu je v sozvočju. Ima okus po vrtnicah, je barve rose (rosa je italijansko vrtnica) – vino Portoroža.

Ni čudno, da se med trtami vozijo s ferrarijem. Traktorjem znamke Ferrari.

V Svetem Petru so si ogledali oljarno Tonina hiša. Stavba je bila zgrajena pretežno v 18. in 19. stoletju. Takšen tip oljarne je bil v minulih stoletjih in prvi polovici 20. razširjen po vsej Istri. Bile so last zasebnikov, vaške skupnosti pa tudi Cerkve. V pritličju Tonine hiše je oljčni mlin ali torklja z mlinskim kamnom, leseno prešo in orodjem, v nadstropju je stanovanje z dvema prostoroma: kuhinjo in sobo. V kotu ob vratih je odprto ognjišče z napo. Etnološka zbirka, orodja, stanovanjska oprema in njeni dodatki prikazujejo način življenja do sredine 20. stoletja.

Posebnost je strešna konstrukcija, tramovi so iztesani iz hrastovega lesa, stari kakšnih 400 let. Uporabili so cela debla skupaj z deli korenin.

Pozitivne energije v Padni

Zadnja postaja je v vasici Padna. Vodnica Urška Stanič je tu doma. Bila je med pobudniki, da Padno zdaj redno obiskujejo turisti z velikih križark, ki pristajajo v Kopru. Turisti, ti običajno prihajajo iz velemest, so navdušeni nad arhitekturo in gostoljubnostjo domačinov. Veliko je smeha. Pri sporazumevanju, katere dobrote bodo pokušali in katere izdelke kupili, si namreč eni in drugi pomagajo kar z rokami.

Ob tokratnem obisku Padne so potniki pokušali in kupovali pridelke, ki so jih razstavljali na petih stojnicah. Domačina, oljkarja  Eva  in Iztok Plahuta, sta jih pogostila s pršutom, namazi, klobasami, pecivom in vinom, Jana Žiber iz Parecaga je pripravila čaje, zelišča, marmelade, dom ačija Munda olja, olja z dodatki, oljčne namaze in hidrolate (rožno vodo) – v vodi topne aromatične snovi rastlin.

Domačina  Ingrid  in Dejan Grižon sta imela olje , marmelade, likerje, pite, izdelke iz sivke (lavande). Njuna specialiteta so lazanje z divjimi šparglji. Petra Špeh pa je ponudila pršut, sirni namaz s tartufi in oljčni liker.

V Padni je edina slovenska cerkev, posvečena sv. Blažu, čigar čaščenje je bilo zelo priljubljeno v obmorskih krajih. Kaže, da so jo postavili na točki, kjer se pretakajo pozitivne energije. Cerkveni ključar je že kmalu potem, ko je prevzel to funkcijo, odvrgel bergle.