KOČEVJE – »Na 1,6 hektara velikem travniku, ki je ograjen, pridelam 70 bal sena. Na 12 hektarih površin, ki niso ograjene, ker vsega pač ne moreš ograditi, pa pridelam prav tako 70 bal. Drugo poje jelenjad. Za tako pridelavo škoda časa in mehanizacije,« se priduša kočevski kmet Andrej Senekovič.
Tako kot večina kmetov na gozdnatem Kočevskem ima vso zemljo – 170 hektarov – od leta 1990 najeto od države, od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Kmetuje, seveda ekološko, na območju nekdanje kočevske vasi Kačji Potok, kjer ima 40 krav dojilj in 85 ovac. Za toliko živali ima krmo. V normalnih razmerah bi moral imeti veliko več živali, razloži Senekovič: »Na tej zemlji bi moral imeti dovolj krme za 200 glav govedi in 150 ovac. Subvencij sploh ne bi potreboval.« Vendar bi lahko imel toliko domačih živali le pod pogojem, da ne bi, tako kot številni drugi kočevski kmetje, neprostovoljno redil še – jelenjadi. Ta pride v tropu, osmuka travo in je zato pridelek na hektar občutno manjši.
»Srna sploh ni problematična, ker se ne združuje v trope, ampak pridejo na travnik posamezne živali,« razloži Franc Prelesnik, predsednik sveta kočevske kmetijsko-gozdarske zbornice, ki že 12 let podpira kočevske kmete pri razlagah, kakšne probleme imajo z jelenjadjo. Toda kmetov dolgo nihče ni slišal, kaj se jim dogaja, pravi Prelesnik: »Zadnjih šest let so problemi res veliki. In so naredili štiri raziskave, ki so potrdile, da je na Kočevskem res velik problem s popašenostjo.«
Kočevsko je, razloži Prelesnik, kot lijak: okoli kmetij je gozd, v katerem je divjad, ki potem pride na pašo na kmetijo oziroma na redke travnike.
»Na eni od kmetij imajo tudi 70, 80 košut pred hišo,« razloži Prelesnik, ko predstavlja pritisk divjih živali na redko kulturno krajino na Kočevskem. Slovenija ima v povprečju okoli 58 odstotkov površine pokrite z gozdom, na Kočevskem se ta številka povzpne na 72 odstotkov, v osrednjem delu kočevsko-belokranjskega lovsko-upravljavskega območja pa celo na 87.
Jelenjad je večji problem na kmetijah, ki so bolj oddaljene od vasi in delujejo sredi gozda, razloži dr. Klemen Jerina z ljubljanske biotehniške fakultete: »Čeprav je rastlinske hrane v gozdu dovolj, gre jelenjad raje na travnike, kjer so trave boljše zaradi gnojenja.« Problemi so največji tam, kjer je gostota jelenjadi največja, torej na Kočevskem.
Metodološke pomanjkljivosti
Zato so v zadnjih nekaj letih naredili štiri raziskave o popašenosti travinja, a so nekatere imele, pravi Klemen Jerina, metodološke pomanjkljivosti. Pri določenih kmetih na Kočevskem so ugotovili 60- in celo 75-odstotno popašenost. Zadnja raziskava je te pomanjkljivosti odpravila in pokazala realno sliko, pove Jerina, ki je to raziskavo vodil: »Ugotovili smo, da je pri enem kočevskem kmetu najvišja 24-odstotna popašenost, pri drugih pa je manjša.«
Drugje po Sloveniji, na Barju, Rakitni in Pokojišču, jelenjad ne dela večje škode na travinju, medtem ko je Kočevsko izjema: »Tu, na zelo omejenem območju, je popašenost najvišja, obenem je tu tudi gostota jelenjadi največja,« pravi Jerina.
Franc Prelesnik je, podobno kot kočevski kmetje, zadovoljen, da so kmetje in stroka oziroma država končno prišli do skupne ugotovitve, da dela jelenjad kočevskim kmetom škodo na travnikih. »Zdaj se bomo morali dogovoriti o rešitvi za ta problem,« pravi Franc Prelesnik, ki se nagiba k predlogu za znižanje najemnin oziroma k finančnim nadomestilom.
»Nekaj se bi dalo narediti tudi z višjim odstrelom jelenjadi,« dodaja Jerina. Odvzem teh živali se je v zadnjih petih letih postopoma zviševal, tako da je število jelenjadi na Kočevskem upadalo, pravi Miran Bartol, vodja odseka za lovstvo in divje živali na kočevskem zavodu za gozdove. »Ocenjujemo, da se je v zadnjih dvajsetih letih število jelenjadi zmanjšalo za tretjino. Včasih je bil problem še veliko večji, kot je zdaj.«
Na območju kočevsko-belokranjskega lovsko-upravljavskega območja, ki deluje na 209.264 hektarih, so v zadnjih petih letih v povprečju odvzeli 1908 živali na leto. Letos načrtujejo odvzem 2400 košut in jelenov, kar je 15 odstotkov več od lanskega načrta oziroma 23 več od lanske realizacije.
»Vsekakor bo morala biti rešitev v smeri, da bodo kmetje tudi v takih razmerah preživeli,« pravi Franc Prelesnik, ki dodaja, da če bi kmet lahko na hektar pridelal pet ton sena, vendar ga zaradi jelenjadi le dve toni, bi mu morala država, ki je lastnik divjih živali, tri manjkajoče tone plačati. Ne pa da so, kot pravi Andrej Senekovič, zastonjska delovna sila za rejo divjadi.
