PRVIČ NA DNO

Na Kaninu sedmo najgloblje jamsko brezno na svetu

Objavljeno 18. avgust 2017 12.50 | Posodobljeno 18. avgust 2017 12.51 | Piše: Marjan Raztresen

Trije jamarji so se spustili 1002 metra globoko, prvič na dno Macole.

Doslej izmerjena dolžina jame je 1742 metrov. Foto: S. N.

LJUBLJANA – V Sloveniji so jamarji do današnjega dne odkrili, izmerili in registrirali osem kraških jam, globljih od tisoč metrov. Zadnjo od teh, ki so jo imenovali Macola Jarek Huevas, so speleologi do globine 1002 metra te dni ponekod dobesedno skopali med Laško Planjo in Visokim Kaninom v Kaninskem pogorju Julijskih Alp, ta uspeh pa ima še dodatni pomen, saj so morali na tej naporni poti ob vsem drugem premagati še skoraj 500 metrov globoko vertikalo, ki je eno od najglobljih notranjih brezen na svetu.
Znani jamoslovec Joško Pirnat je ta dosežek takole komentiral: »Na Kaninu je zdaj sedem od 107 tisočmetrskih brezen, kolikor jih je ta čas odkritih na svetu in jih ima v evidenci Caver Bob. V tem pogorju so tri 900-metrska brezna od 36, kolikor jih je zdaj znanih na svetu, in tri 800-metrska brezna od 59, kolikor jih je na seznamu omenjene jamarske evidence. Če bi upoštevali še italijanski del Kanina, dobimo območje, ki je po koncentraciji globokih jam na tako majhnem prostoru edinstveno na svetu in je zares nekakšna jamarska Himalaja.«

Začelo se je pred 60 leti

To podzemsko Himalajo so začeli jamarji odkrivati šele leta 1958, ko je biolog in jamar Egon Pretner pri stari planinski koči Petra Skalarja registriral jamo Snežnica; prej je bil Kanin zaradi obmejne lege redko obiskovan del slovenskega gorskega sveta. Toda že pet let pozneje so ljubljanski jamarji tja odšli na svojo prvo poletno jamarsko odpravo, in odtlej je to pogorje njihovo vsakoletno delovišče, na katerem so samo do leta 1977 raziskali okoli 250 jam in brezen. Pozneje so se jim pridruževali kolegi iz drugih jamarskih društev in tako prihajajo slovenski jamoslovci od leta 2010 ta poletni čas vsako leto na Kanin na jamarski tabor.

Kar šestkrat so v minulih tednih poskusili priplezati na dno gigantske navpičnice, a jim je vedno zmanjkalo bodisi opreme bodisi časa, saj niso računali na takšno globino.

 


Letos so pozornost med drugim posvetili breznu Macola, katerega komajda opazen vhod na nadmorski višini 2100 metrov so našli leta 2012 jamarji iz Ajdovščine. V naslednjih letih so od tod zasvojenci s kraškim podzemljem prodirali vse globlje in globlje skozi brezna, vodoravne rove in ožine, ki so jih morali pogosto ročno razširiti, da so prišli naprej. Letošnje poletje so priplezali do že kar zavidanja vredne globine 500 metrov, do velike dvorane, ki se nadaljuje z globokim breznom. Kar šestkrat so v minulih tednih poskusili priplezati na dno gigantske navpičnice, a jim je vedno zmanjkalo bodisi opreme, se pravi predvsem vrvi, bodisi časa, saj niso računali na takšno globino. Na letošnjem poletnem taboru so priplezali 950 metrov globoko, ko pa jim je spet zmanjkalo vrvi, so z močnimi lučmi le posvetili na dno tega brezna.

Poplačani za trud

Nekaj dni po koncu tabora se je trojica, ki je sklenila še nekaj dni ostati na gori, odločila znova poskusiti. V jamo, v katere globino so še vedno visele statične vrvi, po katerih plezajo jamarji s prižemami, posebnimi pripravami za 'hojo' v prepadne globine, so Robert Rehar iz Ajdovščine, Jerica Koren iz Topolšice in Andrej Kristan iz Logatca vzeli še nekaj dodatnih vrvi in se vnovič odpravili v globoko temino. Kot nam je povedal jamar Božo Remškar, ki brezno zelo dobro pozna, so med približno 24-urno nevarno raziskovalno pustolovščino potrdili meritve, po katerih je gigantska vertikala, ki so jo imenovali Čuk, globoka 483 metrov in je po globini sedmo največje takšno notranje brezno na svetu, dno jame pa je 1002 metra globlje od vhoda. Doslej izmerjena dolžina jame je 1742 metrov, za vse te meritve in podatke pa je po Remškarjevem prepričanju zaslužna vsaj polovica jamarske Slovenije.

Če bi upoštevali še italijanski del Kanina, dobimo območje, ki je po koncentraciji globokih jam na tako majhnem prostoru edinstveno na svetu in je zares nekakšna jamarska Himalaja.

Kot pravi jamar Miha Staut iz ljubljanskega Jamarskega kluba Železničar, je bilo treba v breznu ročno razširiti veliko ožin, jamarji iz malone vseh slovenskih jamarskih organizacij so v kraški temini opravili ogromno napornega dela, »toda globina tisoč metrov in skoraj pol toliko globoko notranje brezno sta pošteno plačilo za ves trud«.

Jamo nameravajo njeni raziskovalci po možnosti že letošnje poletje zase in za javnost še podaljšati in poglobiti – kdo ve, kolikšne so njene razsežnosti, ki jih skriva kraški apnenec. Ta konec tedna je prišlo v bivak pri jami osem jamarjev, ki so potem globoko pod zemljo odkrivali nekatere njene doslej skrbno varovane skrivnosti. 



Osem tisočakinj

V Sloveniji so jamarji doslej odkrili osem kraških jam, globljih od tisoč metrov. Takšne so njihove globine: Čehi 2 (1505 metrov), Renejevo brezno (1322 m), Sistem Mala Boka – BC4 (1319 m), sistem Črnelsko brezno (1247 m), Vandima (1182 m), Prvi sistem Moličke planine (1131 m), P4 na Kaninu (1002 m), Macola (1002 m). Najdaljša med temi jamami je Črnelsko brezno (več kot 12 kilometrov), najkrajša Macola (1742 metrov).



 

Deli s prijatelji