Na jezeru drevak, pod kozolci lan

LJUBLJANA –Maja so se zvrstili praznični dnevi, v katerih naj bi se spomnili matere narave in potrkali na lastno vest, da je treba okolje vendarle varovati, sicer se bomo utopili v lastnem smradu. Nekoč je biolog prof. Jože Štirn na vprašanje o varovanju narave odgovoril: »Ne, ne, motimo se. Za naravo ni treba skrbeti, ona je vselej poskrbela zase, poskrbeti moramo zlasti zase.« 
V soboto, 21. maja, je bil dan Nature 2000, ki zaradi omejevanja para živce kmetom, prebivalcem kakšnih gorskih vasic in turistični industriji. Že naslednji dan, 22. maja, smo praznovali mednarodni dan biotske raznovrstnosti, v torek, 24. maja, smo se v okviru evropskega dneva naravnih parkov spomnili vseh zavarovanih območij stare celine. Naravnih in nedotaknjenih že dolgo ni več.

V Sloveniji je Skupnost slovenskih naravnih parkov, ki združuje različne upravljavce 12 najpomembnejših zavarovanih območij Slovenije, zaradi teh dnevov pripravila kar Teden slovenskih naravnih parkov z 52 dogodki in akcijami.

V Sloveniji imamo skupno 15 naravnih parkov. V okviru stopnje bolj ali manj strogega varovanja so opredeljeni po kategorijah: nacionalni, regijski, krajinski park in naravni rezervat. Triglavski je edini narodni park v Sloveniji, ki pokriva kar 840 kvadratnih kilometrov julijskega pogorja in je zrasel iz zavarovanega območja z imenom alpski varstveni park leta 1924. Ideja o zavarovanem območju triglavskih sedmerih jezer pa je bila aktualna že pred prvo svetovno vojno, kar pomeni, da so bili naši predniki med prvimi na svetu, ki so zavarovali zadnje nedotaknjene kotičke narave. Triglavski park z današnjim obsegom in varovalnim režimom smo ustanovili leta 1981. Kozjanski in Notranjski park ter Park Škocjanske jame so regijski, krajinski pa so zaseljeni po celotnem območju Slovenije: KP Kolpa, Kozjanski park, KP Goričko, KP Sečoveljske soline, KP Ljubljansko barje, KP Strunjan, KP Radensko polje, KP Logarska dolina, KP Pivška presihajoča jezera in KP Drava in KP Lahinja. Škocjanski zatok je naravni rezervat.

Volna, lan in sol

V triglavskem parku je 54 zaposlenih in od državnih jasli na leto prejme več kot 1,500.000 evrov za plače in materialne stroške dela, z oddajanjem koč in prodajo spominkov pa zaslužijo še skoraj 200.000 evrov na leto. Glede na povedano preostali regijski in krajinski parki od države prejmejo bizarno malo. V KP Kolpa na leto prejmejo nekaj več kot 180.000 evrov. Res je, da je kolpski park desetkrat manjši, vendar ob Kolpi živi precej več ljudi kot na območju triglavskega parka, zato je razmerje financiranja kar bizarno.

Kot nam je povedal direktor KP Kolpa Boris Grabrijan, se poleg varovanja narave trudijo ustvarjati produkte priložnosti zaposlitve. Brezposelnost v Beli krajini je med najvišjimi v Sloveniji.

»Ovčereja je bila ob Kolpi od nekdaj, zato smo obudili obdelavo volne, počasi, po korakih, a gre. Druga stvar je setev lana, ki so ga kmetje skoraj opustili. Danes ga spet sejejo in imamo 10 kmetij, na katerih pod kozolcem tučejo, trejo in grdašijo lan.«

Povejmo, da je lanena posteljnina vse bolj priljubljena, saj je tako rekoč večna in zato seveda tudi draga. Za komplet jogi rjuhe za zakonske postelje, pregrinjala in dveh prevlek za blazino moramo odšteti 750 evrov. A kot rečeno, v laneni posteljnini se spi... večno. Tekoči meter lanenega platna je vreden od 20 do 30 evrov in več.

V Krajinskem parku Sečoveljske soline pridelujejo sol. Po besedah direktorja parka Andreja Sovinca je v njem zaposlenih 16 ljudi, skupaj s tistimi na gospodarski družbi Soline, d. o. o., ki prideluje in trži sol, pa 90. Na leto po 700 let starem postopku prigrabijo od 3000 do 5000 ton soli, ki jo prodajajo v Sloveniji in po svetu. Izjemno uspešno tudi v spletni trgovini amazon, kjer kupci za pol kilograma piranske soli v vrečici odštejejo nič manj kot 17,10 dolarja oziroma 15,30 evra.

Stare sorte

V Kozjanskem parku, ki je 25. maja praznoval 35 let, so od zgodnjih začetkov v devetdesetih poskušali ohraniti visokodebelne travniške sadovnjake, ki so jih kmetje zaradi novodobnih intenzivnih sort opuščali. Danes na Kozjanskem raste kar 105 starih sort jablan in 57 sort hrušk. Po kozjanskih gričih in dolinah se razprostira 468 hektarjev travniških visokodebelnih sadovnjakov, kar je 10 odstotkov vseh tradicionalnih sadovnjakov v Sloveniji. Ocenjujejo, da v 200 kvadratnih kilometrov velikem Kozjanskem parku raste nič manj kot 50.000 dreves tradicionalnih sort jablan in hrušk. Povpraševanje po starih sortah, ki so včasih rasle okoli domačij, se močno povečuje, zato so pred leti ustanovili drevesnico za gojenje starih sort sadnega drevja, kar je izjemno bogastvo za regijo, ki je tako obudila stare sadovnjake po vsej Sloveniji. Površina se povečuje za 10 ha na leto.

V Notranjskem regijskem parku, ki ga vodi Matevž Podjed, so si poleg varovanja narave okoli Cerkniškega jezera zamislili zelo zrelo strategijo: »Park postane park takrat, ko ga ljudje vrednotijo kot park, kot zdravorazumsko enoto,« nam je povedal Podjed. »V sodelovanju z občino, ki je odlično, smo nastavili strategijo ohranitve narave, hkrati pa, prvič, poskušamo oživiti drevak cerkniškega jezera, drugič, vzpostaviti mrežo ornitoloških opazovalnic kot znanstveni in turistični produkt, in tretjič, narediti Notranjsko za kolesarsko deželo, saj je za to več kot primerna.«

Domačini so že prepoznali prednosti parka, podjetje Tur servis uspešno trži denimo kanuje: »Dogovorili smo se, da je pol jezera primernega za vožnjo s kanuji, drugi del je zavarovan, zelo dobro sodelujemo.«

Z zakonom je najbolj zavarovan Triglavski narodni park, za katerega delovanje davkoplačevalci odštejemo največ. Na leto območje parka obišče 2,000.000 ljudi, kar je izjemno. Pa vendarle nima razvitega tržnega produkta kot drugi omenjeni.

S parkom je v tujini utemeljen tudi socialni vidik preprečevanja izseljevanja s podeželja v mesto. Politika, ki se je, denimo v Avstriji, Švici in Nemčiji, v preteklih desetletjih izjemno obnesla, v Sloveniji (še) ni učinkovita. Zdi se, da smo brez krovne strategije, svetla točka so omenjene zgodbe.