Na Jesenicah je srečal ženo, hokej in peglezne

ŽUŽEMBERK – Zgornji in spodnji del prisojnega pobočja Lisca, 565 metrov visokega hriba med Trebnjim in Žužemberkom, porašča bukov gozd, osrednji del pa je posejan z vinogradi in zidanicami. Eno od teh si je postavil Mihael Mohorčič, upokojeni monter strojnih inštalacij, torej vodovoda in centralne kurjave, in pod njo v strm breg nasadil trto. »Perfektno šmarnico pridelam, ejga,« se pohvali. Gorenjsko stavčno mašilo med dolenjskimi holmci bije v ušesa, ampak je preprosto razložljivo: Mohorčič se je rodil na Jesenicah. »Vsi me poznajo pod vzdevkom Ejga. Znanec je založil mojo telefonsko in je klical informacije: 'A mi lahko daste od Ejga telefonsko?'«

Z lokomotivo po dvorišču

Mihaelov oče Stane se je iz Zalisca, bolj zaselka kakor vasi pod Liscem oziroma za njim, 49 duš šteje danes, preselil na Jesenice zaradi dela, tega v železarni ni zmanjkalo. Tam je tudi spoznal Angelo, šiviljo iz Smlednika, in po poroki sta se jima rodila sinova, starejši Stane in Mihael, krajše Miha. »Stanovali smo blizu železarne in kot otrok sem se zadaj, za ograjo, splazil na njeno dvorišče, oče pa me je naložil na ozkotirni vlakec, s katerim je sem ter tja prevažal železje. Lokomotiva se mi je takrat zdela velika, ko sem jo veliko pozneje videl v ljubljanskem muzeju, je bila pa tako majhna,« pripoveduje Mohorčič. Kadar ni bil na vlakcu, se je igral doma, najraje z likalnikom, ki mu še dandanašnji ne reče drugače kot peglezen. »Tako fajn je škljocnilo, ko sem ga zaprl... Takrat ni bilo igrač, kakor so danes.«

Z leti so likalnik zamenjala dekleta in hokej, saj, pove Mihael, drugega ni bilo za kratek čas. No ja, še kino so imeli, v gostilne pa niso hodili, kot je zdaj navada: »So te ta star ornk grdo gledali.«

Hokeju je Mohorčič ostal zvest vse življenje in je v zidanici tudi bogkov kotek hokejsko popestril: s stene visita dva dresa, Acronijev klubski in jubilejna, za 60. obletnico hokeja na Jesenicah sešita majica s podpisi veteranov. Mihaelovih znancev: »Hokeja nisem igral, sem pa znal drsati, to grem še danes na Blejsko jezero, če je led dovolj debel. V železarni, kjer sem tudi sam dobil službo, sem delal s tedanjimi igralci, Bogom Janom (na olimpijskem turnirju leta 1968 je dal proti Kanadi edini gol za Jugoslavijo, ki je izgubila z 1:11, op. a.), Frenkom Smolejem in Silvom Poljanškom.«

In je Mohorčič ostal zvest tudi dekletu. S Silvo, izučeno kuharico, so se jima otroci, Mitja ter dvojčka Eva in Borut, rodili še tam na Jesenicah, pred selitvijo v pokrajino njegovega očeta Staneta, Dolenjsko. »Ata je postavil hišo v Žužemberku in smo si v njej uredili eno nadstropje.«

Za singerico tri peglezne

Mihaelova zvestoba do groba velja še železu, zagotovo tudi po zaslugi onega škljocljajočega peglezna iz otroštva. V zidanici, nasproti bogkovega hokejskega kota, stoji velika, celo glomazna vitrina, v katero je razpostavil 100 likalnikov, kar jih je čez to okroglo številko, pa stojijo na leseni polici. »Naštimati bom moral še eno omaro.«

Likalnike opisuje s posebno predanostjo: »Razlikujejo se po ročajih, ki so večinoma leseni, imam pa tudi enega porcelanastega, s Češkega, in zapiralnih glavah, ki so lahko prav umetelno ulite, veliko jih je v podobi hudička, pa otroških glav, petelinčkov. Peglezne se je tudi različno segrevalo, v ene se je nasulo oglje, v druge vstavilo poseben litoželezni vložek, prej segret v žerjavici, tretje, recimo žnidarske (krojaške, op. a.), ki so tudi najtežji, celo osem kil vagajo, se je postavilo na razbeljen šporget.«

Skoraj praviloma jih ne kupuje: »Samo za tri sem dal denar. Kupiš jih lahko na desetine na bolšjaku, v tem ni nobenega čara. Jaz jih dobim od svojcev, prijateljev, znancev in neznancev, enega mi je dal igralec in dramatik Marjan Marinc, včasih brez ročajev, tudi počene. Zašvasam jih, tišler mi naredi ročaj, največkrat iz hrastovine ali jablane, za enega sem porabil kar lesen ročaj dežnika. Na koncu jih premažem s čebeljim voskom in posebnim, restavratorskim lakom.«

V tem letu je zbirki dodal že štiri obnovljene likalnike in ji bo seveda še več. »Pred zidanico imam leseno prešo za grozdje. Jo zamenjam za tri peglezne,« reče Mihael Mohorčič. Malo pomisli: »Imam pa tudi dva stara šivalna stroja, eden je prava singerica. Tudi to dam..., ejga, naj bo – za tri peglezne.«