Na igrišču je postal bojevnik

Prijatelji, in teh ima Ivo Daneu veliko, ga kličejo legenda. Mlajši košarkarji so ga, je nekoč povedal Marko Milič, v rahli zadregi, ker je proste mete zadeval bolje od njih, klicali prvak. Ivo Daneu oboje tudi je, legenda in prvak torej, ampak on je najraje samo Ivo.

Igrali so za drobiž

Tako kot ga je bilo nekoč težko ujeti na košarkarskem igrišču, mu je težko slediti tudi zdaj. Gospod, ki bo oktobra dopolnil 76 let, je ves čas na poti, razpet med Ljubljano, rodnim Mariborom in Primorsko, ki je prav tako prispevala nekaj krvi v njem. Vabijo ga povsod in pogosto, in on se rad odzove. Še posebno če se tam igra tudi tenis, na primer, ali ko se odpirajo nove športne dvorane. Da se imajo mladi kam dati. Njemu je šport dal veliko. No, denarno veliko manj, v obdobju njegove kariere je bila košarka, sploh na začetku, bolj udarniška, ko se je igralo še na prostem, tudi v dežju in megli. Pa tudi veliko bolj romantična. Denar, takrat seveda drobiž v primerjavi z zdajšnjimi časi, se je začel pojavljati tam proti koncu šestdesetih. Ivu so dali za približno tretjino stanovanja, drugo si je prislužil sam. Med drugim je bil od leta 1962 do 1970. predstavnik Zagrebškega velesejma v Sloveniji, zato dopoldne niti ni mogel trenirati. Je pa vseeno našel dovolj časa, da je skoraj do popolnosti natreniral tisti svoj sloviti met prek glave, horog se mu reče, ki se mu je posrečil tudi na znameniti tekmi proti Američanom na SP v Ljubljani leta 1970, s katero si je Jugoslavija zagotovila naslov svetovnih prvakov. Dvorana je norela, Ivo, takrat tudi kapetan ekipe, se je zdel najmirnejši od vseh. Saj je tudi bil, evforija mu ni bila nikoli blizu, želja po zmagovanju pa. Zato je bil nekoliko nesrečen in se je s soigralci tudi sporekel, ko so zadnjo tekmo proti Rusiji, takrat se je prvenstvo še igralo po ligaškem sistemu, visoko izgubili. Ampak gledalci jih, se spominja legenda, kljub temu niso izžvižgali. Zaradi prvenstva v Ljubljani ga častijo in slavijo, njemu je v resnici ljubša srebrna medalja z olimpijskih iger leta 1968 v Mehiki.

Za reprezentanco je igral 14 let, odigral je 209 tekem. S selektorjem Rankom Žeravico se je včasih sporekel, a se je vedno vse lepo uredilo. Žeravica, ki je za Ivov okus malce preveč improviziral, se je pred SP v Ljubljani v bistvu želel znebiti starejših igralcev, a je pravočasno ugotovil, da jih še potrebuje. Ivo Daneu takrat, leta 1970, sploh ni bil v najboljši formi, pa še poškodovan je bil. A ker se je igralo v Ljubljani, je preprosto moral biti tam. Na srečo in za zapis v zgodovino.

Na to košarko se ne spozna več

Leta 2007 so ga vpisali v Mednarodno košarkarsko dvorano slavnih. Lepo, ampak od tega nimam praktično nič, je realen Ivo. No, malo pozornosti mu seveda že godi, ampak, kot rečeno, evforija ni del njegovega značaja. Tudi knjige o sebi ne bo napisal, in kadar mu omenijo, da je Marjan Rožanc nekoč zapisal, da prek njega na gledalce delujejo neke demonske sile, se še vedno glasno smeje. Ivo Daneu je miren človek, že desetletja srečen z ženo Katjo, ljubeznijo iz mladih let, a na igrišču, to pa le prizna, se je spremenil v bojevnika. Sodniki so mu šli malce na živce, in, ja, tudi stepel se je tu pa tam.

Igral bi tenis, a za to po očetovi smrti leta 1949, ko je mama ostala sam s štirimi otroki, ni bilo nobene možnosti. Nogomet se mu je zameril, potem ko ga je nogometna žoga po nesreči zadela v glavo in je omedlel. Pa je šel na košarkarsko igrišče pobirat žoge, vrgel je enkrat pa drugič … in legenda je bila rojena. Že leta 1956 bi šel lahko igrat v Nemčijo, a takrat je Nemce še vedno močno sovražil. Med vojno so njegovo družino namreč izgnali v Srbijo in nihče, niti mama, ga ni znal prepričati, da gre za neke druge čase in stvari. Tudi madridski Real se je pozneje zanimal zanj, a zaradi neurejenih političnih odnosov med državama bi moral emigrirati. To mu ni dišalo, tudi zaradi Katje ne. In Jugoslavijo s Titom je imel v bistvu rad. Zato ker takrat pa le ni bilo vse tako slabo, veste. A prav Ivo Daneu je bil prvi, ki je kot poslanec v zboru združenega dela leta 1990 predlagal plebiscit o samostojnosti Slovenije. Ni bila moja ideja, samo na vrsti za branje sem bil, pravi, je pa idejo podpiral.

Košarka ni bila njegova prva ljubezen

Predsednik Pahor mu je nedavno le dal zlati red za zasluge. Končno, pravijo mnogi. Ivo pa pravzaprav bolj malo. Tega s slavo včasih ne razume najbolje. Rad bi le še nekaj časa mirno in lepo živel; odigral partijo taroka s prijatelji, kaj dobrega pojedel, videl še kaj sveta, na Islandiji, na primer, še ni bil, pa kakšno košarkarsko tekmo bo pogledal. Čeprav, pravi legenda Ivo Daneu, se na to sodobno in tudi ne prav romantično košarko res ne spozna več.