ČEDAD – Osem kilometrov iz Čedada vabi k sebi 618 metrov visoka Stara gora, ki stoji na stičišču romanskega in slovanskega sveta. S samostanske ploščadi seže pogled daleč čez Furlansko nižino, na drugi strani pa na Beneško Slovenijo, deželo Bevkovega knjižnega junaka kaplana Martina Čedermaca. Starogorski Materi božji so Furlani pravili tudi Madonna antica slava, stara slovenska Marija. Morda gre celo za najstarejšo slovensko božjo pot. Zanesljivo pa je, da je bila v srednjem veku najbolj priljubljena romarska pot oglejskega partriarhata, ki je v naših krajih segal vse do Drave. Patriarhat je cerkveno in tudi posvetno močno vplival na zgodovino Slovencev.
Vsak po svoje skupaj
V današnji samostanski cerkvi sredi taborskega obzidja, zgrajeni in posvečeni leta 1744, stoji v glavnem oltarju Marijin kip z začetka 15. stoletja. Mati in dete sta pobarvana v mehki rjavi barvi, čeprav strokovnjaki poenostavljeno pišejo, da sta obličji črni. Kip uvrščajo med najlepše upodobitve Božje matere z otrokom. Slovenski romarji mu pravijo kar Lepa Marija ali pa Živa Marija. K njej je v maju, ki je Marijin mesec s šmarničnimi pobožnostmi, potovalna agencija Quo Vadis iz Ljubljane popeljala romarje, ki so se še posebno veselili snidenja z upokojenim nadškofom Alojzom Uranom. Maša, ki jo je daroval skupaj z duhovnim pomočnikom Francem Ratajem iz Dobove in domačim bratom kapucinom, bo še dolgo z romarji zaradi vznesenega petja. Pa saj so se že do cerkvenega praga po strmih stopniščih povzpeli pojoč. Na čelu romarske kolone pa – kdo drug kot nadškof Uran!
Potem ko je pred blagoslovom za kosilo razdelil spominske podobice, je po obedu sredi omizja povedel najprej nekaj pobožnih, potem še ljudskih pesmi. Spontano nastali, a tekoče ubrani zbor, ki je sledil vodilnemu Uranovemu glasu, se je nekoliko usul, ko je kot krono nastopa začel peti Verdijevo pesem. Ko so italijanskim gostom pri sosednjih mizah vilice in žlice obstale kar v zraku, jih je Uran povabil, naj se mu pridružijo. »Samo ne znamo slovensko, mi bomo peli v italijanščini,« so se opravičili in že pritegnili.
»Kako krasnega monsinjorja imate! Pa kako lepo poje!« so potem z zavistjo pravili našim romarjem.
Leseni križ Uranov nadškofovski leseni križ na prsih deluje, kot bi bil izbran po navodilih za skromnost papeža Frančiška. Pa ni tako, Uran ga nosi že štiri leta. Z 2400 let starega terebintovega drevesa, zadnjega od nekdanjih treh, ki so pričevali Jezusovemu govoru in h katerim so beduini prihajali slavit Jezusa, je pred leti odpadla suha veja. Iz nje so domačini izrezali nekaj križev. »Bog je poskrbel, da sem v tamkajšnjem semenišču, katerega temeljni kamen je blagoslovil sveti oče Janez Pavel II., prebival in jim pomagal trikrat po tri mesece. V zahvalo za pomoč so mi podarili ta križ.« Uranu je še posebno pri srcu prav zato, ker je les iz drevesa, ki je pričevalo Jezusovemu govoru. |
Simbolično srečanje
V Čedad, ki ga je ukazal ustanoviti prvi cesar Julij Cezar (mimogrede se vprašajmo, po kom se imenujejo Julijska krajina in Julijske Alpe), vstopamo po mogočnem kamnitem mostu nad smaragdno zeleno Nadižo. Podoba močno spominja na Kanal ob Soči, le rečno korito je bolj globoko. Zanimivo je, da Beneški Slovenci, ki jim je Čedad upravno središče, mostu pravijo preprosto stari most, Furlani in Italijani pa Hudičev most. Po legendi sta se na njem srečala hudič in Devica Marija. Dogovorila sta se, da bo mestu vladal tisti, ki bo prvi na vrhu Stare gore. Marija je bila gor z le enim vmesnim odrivom, poraženi hudič pa se je pogreznil v zemljo.
Prav ko so se naši romarji približali, se je na začetku mostu odvijala človeška drama. Nad rečnim koritom je nekaj karabinjerjev zapiralo dostop že na pogled hudo razrvanemu moškemu, ki se je hotel pognati v globino. Bogve kakšna stiska ga je prignala, da je hotel storiti samomor prav na Hudičevem mostu. Ravno ko so se karabinjerji dajali z obupancem, da mu preprečijo namero, je z romarji prišel mimo nadškof Uran. Ko je okoli 40 let star moški sredi nastalega direndaja zagledal Urana z velikim lesenim križem na prsih na snežno beli srajci, je – planil k njemu.
Nadškof je pozneje povedal: »Moški je bil ves iz sebe, zbegan. Moram poljubiti ta križ, je rekel, sam pa sem ga še spodbudil, naj stori tako.«
Uran, ki se ni počutil nič ogroženega, je nesrečnika še očetovsko objel in mu mirno rekel: »Bog te ima rad.«
Moški se je po poljubu križa in naškofovem blagohotnem dejanju pomiril, da je brez upiranja vstopil v rešilni avtomobil, ki je medtem pripeljal ponj.
Poveljnik karabinjerske enote, ki je pozorno spremljal dogajanje, je ob koncu rekel nadškofu: »Rešili ste življenje!«
Če je nekomu morda vzeto neko poslanstvo, mu usoda ponudi novo. Ugotovitev bi veljala tako za človeka v duševni stiski kot za našega nadškofa, ki sta se v komaj verjetnem naključju simbolično srečala prav na Hudičevem mostu.
Izmoljeni nadškof Med zamejskimi Slovenci kroži naslednja anekdota. Šolske sestre iz samostana pri sv. Ivanu so dolgo prosile tržaškega škofa, da bi jim za njihove duhovne potrebe dodelil duhovnika. Lahko bi že obupale, če ne bi Bogu trdno zaupale, da bodo njihove molitve slej ko prej uslišane. Ker so molile iz srca in zelo vneto, so si izmolile veliko več kot navadnega duhovnika – kar nadškofa, pa še iz Ljubljane! |
Bolčina o čudežu našega časa
Po litanijah v čedajski baziliki in sprehodu skozi mesto, tudi mimo sedeža Novega Matajurja, glasila Beneških Slovencev, mogočnega spomenika igralki Adelaide Ristori in drugih mestnih znamenitosti, so se romarji odpravili proti Štandrežu. Med vožnjo so le od daleč pomahali rožaški tisočletni opatiji, obisk pa ostane za drugo priložnost.
V Štandrežu pri Gorici jim je slovensko cerkev razkazal domači dekan, tudi v Sloveniji vse bolj poznani cerkveni zgodovinar Karlo Bolčina. Poleg predstavitve velikega slikarskega opusa Toneta Kralja iz zadnjih let, preden je šel v nebeško slavo, je spregovoril tudi o pojavu, o kakršnem še nedolgo tega ni bilo mogoče pomisliti niti v sanjah. V Štandrežu, pa ne le tam, vse več Italijanov svoje otroke pošilja k pouku slovenščine. Bolčina temu pravi – čudež sedanjega časa. Kot bi padec meje raznesel sporočilo Prešernove Zdravljice, da »ne vrag, le sosed bo mejak«. Ganljivo spoznanje, da novi časi lahko prinašajo tudi dobro.
