GABRJE – Kdor se od Šumečega potoka peš odpravi do Gospodične, bo kaj lahko na poti srečal 57-letnega Francija Plantana iz Gabrja. Ta se v osrčje Gorjancev poda večkrat na dan, tudi v trdi temi. Hodi, da si zbistri duha, poživi telo in se naužije svežega zraka. To je formula, ki vrača zdravje, pravi. Hkrati pa si je zadal še en cilj: letos se želi do Gospodične odpraviti 1500-krat. Je na najboljši poti, da mu uspe.
Uničena ščitnica
Kdor pozna Francijevo življenjsko zgodbo, razume, zakaj se je tako predal hribolaštvu. To ga je pravzaprav vrnilo v življenje. Na pragu polnoletnosti je namreč zbolel, zdravniki niso vedeli, kaj mu je. Eno leto je bil v bolnišnici, pa niso odkrili vzroka, zakaj telo tako hira. »Leta 1978 so me dali na invalidsko komisijo, a sem jim povedal, da ne želim penzije, ampak hočem delati. Štiri leta pozneje so me vpoklicali v vojsko in tam so ugotovili, kje tiči vzrok mojih težav, imel sem uničeno ščitnico, ki mi je tako načela zdravje, da sem postajal hrom. Vsega 27 kilogramov sem imel, medtem ko so danes številke običajne: pri 172 centimetrih tehtam 65 kilogramov. Od takrat sem odvisen od zdravil za ščitnico, mi je pa zdravnik že takrat zabičal, da moram biti čim več na zraku, da se moram gibati,« je, medtem ko sva skupaj premagovala 400 metrov višinske razlike do Gospodične, razlagal Franci.
Pred dobrimi tremi desetletji mu je prijatelj Ciril Hudoklin predlagal, da bi šla skupaj v hribe, v Kamniške Alpe. Šel je s strahom, a spoznal, kako na njegovo dušo in telo vplivajo svež gorski zrak, narava in gibanje. »Dve leti pozneje sem bil že v planinskem društvu,« zadovoljno pove Plantan, ki je daj član Kluba gorjanskih škratov in gospodičen, druščine ljubiteljev Gorjancev in zdravega načina življenja, ki je bila ustanovljena pred dvema desetletjema.
Od doma peš na Triglav
Prehodil je že skoraj vse slovenske vršace, osvojil slovensko planinsko transverzalo, se na Triglav pred petimi leti peš odpravil od doma. »Potreboval sem natančno en teden. Šel sem z nahrbtnikom na ramah,« nadaljuje. Sam, seveda sam, saj strahu ne pozna. Ob tem se spomni, kako je moral še kot kratkohlačnik doma pasti krave. »Ob enajstih zvečer sem se moral vrniti na pašnik med Cerovcem in Dolžem, saj sem tam izgubil očala. Cel travnik sem pretipal z roko, ob dveh zjutraj pa sem jih našel. Tako sem lahko naredil domačo nalogo, da sem šel zjutraj v šolo. Ja, takrat so bili drugačni časi,« pripomni, ko s strumnim korakom premaguje drsno pot do zgledno urejene planinske koče pri Gospodični, ki jo je dan prej precej razmočil dež.
A spolzki teren Francija ne odvrne od hoje. Pot pod noge vzame tudi takrat, ko dežuje ali ko deželo pobeli sneg, le če močno piha, raje ostane doma, nikoli namreč ne veš, kje bo padla kakšna veja. »Čez vikend grem na Gospodično tudi osemkrat na dan brez baterije. Sicer pa imam takšno pravilo: če se vrnem domov pred deseto zvečer, skočim še enkrat do koče, če sem poznejši, pa ne, treba si je namreč spočiti,« opozarja Franci. Ko takole razpreda o urah, pove, da spi vsega štiri ali pet ur, vstaja namreč ob petih zjutraj ali še prej, si že takrat pripravi vse za kosilo, ob šestih pa začne delati pri Komunali. Je smetar, to delo mu ustreza, se pa že veseli, da bo čez slabo leto dopolnil 42 let delovne dobe in izpolnil pogoje za upokojitev. Takrat bo še več časa za pešačenje.
Ena od Francijevih prelomnic je bila tudi, ko je spremenil prehrano. Zgodilo se je pred osmimi leti, ko se je povsem odpovedal mesu, jajcem in mleku. »Moja prehrana temelji na stročnicah, žitaricah in drugi zelenjavi ter sadju. Dvakrat na dan jem jedi z žlico, leča in soja sta redno na mojem jedilniku. In ko sem spremenil prehrano, se je to občutno poznalo na mojem počutju. Od takrat še nisem bil prehlajen, izvidi pa so res dobri, kot bi imel 20 let, nobenega sladkorja, visokega pritiska, holesterola. Tudi ko hodim, poskrbim za zdravo hrano. Vsakič, ko se vrnem z Gospodične, grem domov, vzamem jabolko ali kak drug zdrav prigrizek in seveda ne pozabim na vodo, pa znova vzamem pot pod noge,« nadaljuje Franci, ki se ob vikendih od doma na Gorjance odpravi, preden vzide sonce, tudi ob štirih zjutraj, če je pri volji. »Moj rekord je 12 vzponov na dan,« zadovoljno pove in pripomni, da želi letos prehiteti Danico Zlatinek z Vrhnike, ki svoje vzpone v elektronsko vpisno knjigo PeakCheck pridno beleži na Planini nad Vrhniko.
Medveda pa ne!
Dolenjske pohodnike je pred kratkim precej prestrašila vest, da je medved na Gorjancih napadel lovca, a ob omembi medveda Franci odločno pove: »Veliko sem na Gorjancih, pa nisem še nobenega srečal! Se pa moramo zavedati, da so ti gozdovi njegov dom, zato se moramo temu primerno vesti. Sem pa enkrat srečal jazbeca, bilo je okoli pol polnoči, in ob treh zjutraj sem se na poti na Trdinov vrh skoraj zaletel v divje prašiče, ki so bili na cesti. A sem svetil z baterijo in piskal na piščal, pa so se razbežali,« se spominja Dolenjec, ki je leta 2013 zabeležil še en poseben rekord: v tistem letu je Trdinov vrh osvojil kar 777-krat!
Ob najinem skupnem vzponu do Gospodične je elektronska vpisna knjiga PeakCheck zabeležila že Francijev 923. vzpon letos. A Dolenjec seveda tistega dne ni bil zadovoljen le z enim šestkilometrskim podvigom, še trikrat se je podal do Gospodične, ki je znana tudi po studenčnici s pomlajevalno močjo, zadnjič se je registriral pri koči nekaj minut čez deseto zvečer.