IDRŠEK – Čeprav Hedviki življenje ni prizanašalo, močne volje in (za)upanja v boljšo prihodnost ni izgubila. Ima pet otrok. Najmlajši, Tomažek, je star šest let. Najstarejši je Bojan, ki bo prihodnje leto prestopil prag polnoletnosti. Poleti so izgubili očeta. »Po dolgih letih življenja na koruzi sva se poročila 4. julija letos. Kaj vem, zakaj se nisva prej, vedno je prišlo kaj vmes. Ivan je umrl 10. avgusta. Kap ga je. Osmega novembra bi bil star 66 let.« Ob teh besedah ji sicer odločen glas zastane. Zazre se v tla in nekaj sekund v tišini razmišlja. A kmalu se ji čez obraz razpotegne življenjski moto, ki ga rada ponovi: »Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.«
Hedvika Skvarča Kržišnik živi na gorski kmetiji v naselju Idršek. Do hribovitih krajev, kjer se prelepa Gorenjska počasi prevesi v prijetno Primorsko, vodi od Žirov precej ovinkasta in strmo vzpenjajoča se cesta. »Sedem glav živine imamo v hlevu, ravno zdaj čakamo dva telička,« pojasni 42-letna vdova. »Živimo od gozda, saj tu in tam prodamo nekaj lesa. Starejšima dvema so, ko je prišel novi zakon, ukinili štipendijo, v zameno za to pa so nam povečali otroški dodatek, ki zdaj znaša približno 750 evrov. Pričakujem, da bodo otroci dobili še pokojnino po Ivanu. Znajdemo se tudi tako, da obdelujemo nekaj malega zemlje. V dolini imamo njive, kjer gojimo, kar pač zraste, krompir, kolerabo, zelje. Pridelamo toliko, kolikor porabimo,« se nad skromnim življenjem ne pritožuje Hedvika in brž pohvali neprecenljivo pomoč sosedov, saj ji dobri ljudje iz grape in okolice pomagajo pri delih v gozdu, košnji in preostalih opravkih, ki jih na gorski kmetiji ne zmanjka.
Letos je živa katastrofa
»Na Idrijskem živijo dobri ljudje,« zatrdi Hedvika, sicer doma iz okolice Postojne. Ko pripoveduje o mladosti, se ne spominja lepih stvari. Govori predvsem o očetovem pijančevanju, zaradi česar je trinajst let živela pri teti, ki je bila doma v bližini. Hedvika je bila stara 22 let, ko je spoznala Ivana. Skoraj četrt stoletja je bil starejši od nje, sam je živel na gorski kmetiji. Vprašanje, kje sta se spoznala, dvakrat zapored presliši, a pojasni: »Dve leti sva se poznala, nato sem prišla leta 1994 sem gor. Z veseljem sem šla. Na morje me ni nikoli vleklo, vedno sem si želela živeti na hribovski kmetiji.«
Ivanu je bilo 49 let, ko se jima je rodil prvi otrok: »Zelo je bil ponosen. Tudi vseh drugih otrok je bil izjemno vesel, saj sva si vsakič želela le, da bi bil otrok zdrav.« A te želje se jima niso vedno uresničile. »Trije so se rodili mrtvi,« pravi Hedvika. Prostor se napolni s turobno tišino in sogovornica za dolg trenutek pogled uperi v tla. Po žalostnem premoru nadaljuje: »Ivan me je vedno znal potolažiti. Tudi letos, ko se nama je 28. januarja rodil mrtev otrok. A letos ... Letos je živa katastrofa, kot da se je nad nas nagrmadilo vse slabo.« In tukaj Hedvika enkrat in edinkrat med pripovedovanjem o svoji usodi potarna.
Zaradi Oriona so jima prišli rubit celo krave
Misel se ji razvedri, ko z odločnim glasom pripoveduje o tem, kako ponosna je na pet mladoletnih otrok: »Najstarejše dva, 17-letni Bojan in 15-letni Marko, sta med tednom v internatu v Škofji Loki, kjer obiskujeta srednjo strojno šolo. Najmlajša dva, Tomaž in Lucija, ki sta stara šest in devet let, hodita v šolo v Ledine, srednja hči, 12-letna Polona, pa hodi v šolo v Spodnjo Idrijo. Bojan bi rad imel strojno delavnico, Marko bi bil vrtnar, Polona rada kuha, Lucija zelo lepo oblikuje in riše, Tomažek pa še ne ve, ali bo živinozdravnik ali pa drvar. Vsi so pridni, v šoli nikoli ne manjkajo. Vedno pravim, da delovne navade prinesejo od doma, učiti pa se je tako in tako treba vse življenje.«
Ko beseda nanese na učenje, Hedvika povzame najdragocenejši nauk, ki ga je potegnila iz bridkih izkušenj: »Ivan si je želel imeti žago in je vzel kredit. A žage navsezadnje nismo niti kupili, smo pa morali zaradi hipotekarnega kredita odkupovati nazaj svoj grunt. Ko nam je kredit dal tisti razvpiti Orion, o katerem sva slišala v Kranju, si ni nihče mislil, v kaj se spuščamo. V šestih letih sva morala vrniti dvakrat toliko denarja, kolikor sva si izposodila, celo krave so nama prišli rubit nekega dne, in prav nič jih ni zanimalo, da so otroci majhni in da nas je toliko pri hiši. Zato vsakemu lahko rečem le, naj se nikar ne zapufa.«
Mnogo tega še pove Hedvika, ko govori o razdeljenosti na komuniste in cerkvene in o tem, da jo je imel zaradi koruzništva marsikdo v zobeh. Pove, da so jo prijavili socialni službi, češ da otroci nimajo vsak svoje sobe, temveč spijo kar skupaj, pa jim je zabrusila: »Saj tudi na oddelkih kliničnega centra otroci nimajo svojih sob, kar pojdite tja pogledat, kako se stiskajo v sobah!«
Dobro bi bilo obnoviti streho, urediti ogrevanje ...
Vajeni kruha s trdo skorjo so ljudje, ki živijo na gorskih kmetijah, in taka je tudi Hedvika. Ob vprašanju, česa jim manjka, dolgega seznama ne strese iz rokava, temveč po temeljitem premisleku odgovori: »Zadnji čas je za menjavo strehe, ki je na nekaterih koncih stara približno 90 let. Ponekod že zamaka. Pa za centralno bi bilo tudi treba poskrbeti. Saj imamo peč na drva, a zdi se mi, da ne deluje ravno zanesljivo. Morda bi lahko izolirali sobo, v kateri vsak dan živim in spim s tremi najmlajšimi, starejša dva pa se iz internata vrneta le ob koncih tedna.«
Decembrskih praznikov se otroci veselijo, pravi Hedvika in pojasni, da bi najmlajši najraje že danes postavili jaslice, a jim ne dovoli, saj se je pri nekaterih stvareh pač treba držati reda. Za novo leto bodo skuhali kaj domačega in si ogledali ognjemet, ki ga bodo pripravili v dolini ali pri sosedih: »Skromnosti smo že vajeni, taka je bila tudi najina poroka. V sredo sva se poročila na upravni enoti, da sva imela manj stroškov. Obred smo opravili v Idriji, potem pa smo šli domov na kosilo. Bilo je ceneje, le zakaj bi proč metali denar? Sicer pa je tako – nekateri imajo za poroko toliko razkošja in kup gostov, nato pa gre čez leto ali dve vse v franže.«