RADOVLJICA – Na vlaku, ki je pred dnevi krenil iz Ljubljane proti Gorenjski, je bilo čutiti pridih preteklosti. Med kakšnimi petdesetimi potniki, ki so se do Radovljice odpravili s prav posebnim razlogom, jih je bil ducat ogvantanih v oblačila izpred osemdeset let. Nekako takrat, pred osemdesetimi in več leti, so ljubljanski meščani z vlakom redno potovali proti Radovljici, kjer so si privoščili golaž in prav posebno vino. To, že pozabljeno tradicijo so minuli konec tedna obudili v radovljiški gostilni Lectar, kjer so za potnike vlaka – a tudi za vse druge domačine in naključne prišleke – pripravili golaž. Tega je Aleš Snoj, vodja kuhinje pri gostilni Lectar, pripravil iz 40 kilogramov govejega mesa.
Zabava pa se je začela, še preden so ljubljanski meščani stopili na osrednji radovljiški trg, saj jih je v vlaku kratkočasila prav posebna dama. V čistilko urnega jezika in hitrih misli se je ta dan preoblekla Lili Andrejaš, ki z možem Jožetom vodi že omenjeno radovljiško gostilno. Ko se je kompozicija že krepko približala Radovljici, se je iz deseterih grl spontano razlegla pesem. Skoraj odveč bi bilo omenjati, da so se ljubljanski meščani odločili prepevati Jaz pa pojdem na Gorenjsko. No, nasmehi na obrazih potnikov so se kaj hitro še nekoliko bolj razširili, saj so jih na radovljiški postaji pričakali muzikantje, kajpak pa ni manjkala niti ocvirkovca.
Med tistimi, ki so se za nedeljsko priložnost po starinsko odeli, sta bila tudi Anka in Martin Okoren. Zadnji, ki mu prijatelji drugače kot Oki ne rečejo, je bil tudi pobudnik dogodka. »Pogovarjal sem se z glasbenikom, ki je svojčas igral pri Lectarju. Spomnil se je, da so Ljubljančani pred mnogo leti z vlakom hodili v to gostilno na golaž in svežo žemljico. Dopoldne jih je vlak pripeljal na Gorenjsko, popoldne so se vrnili. Zraven golaža so tedaj pili vino ritoznojčan, ki je bilo svojčas zelo cenjeno,« je povedal Ljubljančan Martin Okoren.
Na drugi, gorenjski strani pa je o obujanju tradicije razmišljal tudi gostilničar Jože Andrejaš: »Lectar je bil pred drugo svetovno vojno znan po golažu, zraven katerega so stregli žemljice in ritoznojčana. Ob sobotah in nedeljah so tu igrali muzikantje in redno so ob koncih tedna iz Ljubljane prihajali gostje, ki so se sem pripeljali z vlakom. Pa smo si rekli, obudimo tradicijo v celoti.«
K sodelovanju so, kajpak, povabili tudi štajerske vinarje, ki so se nedavno odločili obuditi že skoraj pozabljeno vino. Vinar Matjaž Frešer, sicer predsednik konzorcija Ritoznojčan PTP, je poudaril: »V konzorciju nas je združenih več vinarjev, ki si prizadevamo vinu ritoznojčan povrniti nekdanjo slavo. To vino je sicer sveže, igrivo in pitno.« Poleg Vin Frešer sta se na osrednjem radovljiškem trgu predstavili še vinska klet Vila Platana in Vina Vehovar.
Ne samo Ljubljančani, tudi domačini so pozdravili obujanje tradicije, ki ima v glavni vlogi golaž, žemljico in ritoznojčana. Igralka, prevajalka, publicistka, ljubiteljica dobre hrane Alenka Bole Vrabec, o kateri so nam njeni prijatelji zaupali, da je tudi odlična kuharica, je povedala: »Zanimivo je, zato sem prišla. Sicer pa je tudi stvar meščanov, da obudimo ta naš trg.« In, roko na srce, središče Radovljice je večino dni v letu res mnogo bolj živahno kot jedro marsikaterega gorenjskega, četudi večjega mesta ...