Za ljubljanskim festivalom, največjim poletnim kulturnim dogodkom pri nas, je že prvi sklop prireditev. Direktor je Darko Brlek, sicer Ptujčan po rodu, zdaj ko je odšel v pokoj Mitja Rotovnik, dolgoletni direktor še ene velike slovenske kulturne institucije, Cankarjevega doma, brez konkurence najuspešnejši slovenski menedžer v kulturi. Brlek in njegovi, so ga poimenovali Ljubljana Festival na Ljubljanici in s tem dali poudarek tudi kulturnemu turizmu. Za relativno majhen denar so se turisti lahko vozili po Ljubljanici in gratis uživali v izbrani glasbi. Proračun letošnjega festivala sicer znaša običajnega dva in pol milijona evra, od tega bo dalo mesto Ljubljana 1,4 milijona, drugo pa bodo prispevali zvesti sponzorji, med njimi tudi medijski – Delo.
Visoka kultura na prostem
Pobudnik ljubljanskega kulturnega festivala, že dolgo rajni dr. Fran Vatovec, eden najuglednejših slovenskih poznavalcev retorike in univerzitetni profesor te; je bil tudi njegov prvi direktor. Ob ustanovitvi je pogumno zastavil: »Ljubljana mora postati Salzburg, Verona, Bayreuth, Edinburg na evropskem jugovzhodu.« Profesorjev sen iz leta 1953 se je uresničil, in to že davno, vendar ne takoj.
Program prvega festivala je bil izjemno raznolik in pester, tistim časom primeren: osem let po koncu vojne se je Juga in z njo Slovenija končno izvila iz sovjetskega boljševističnega primeža in blokade, ljudje so lahko svobodneje zadihali, »delavstvu, ki nima priložnosti prisostvovati opernim in baletnim predstavam, je treba te ponuditi na planem«, so trobili tedanji kulturni aparatčiki in agitatorji. Več kot 100.000 ljudi si je lahko ogledalo še »drsalno revijo na kotalkah, vzorno mladinsko taborjenje na ljubljanskem gradu, tekme natakarjev, tekmovanje v aranžiranju izložb in notranji ureditvi lokalov in celo razstavo kmetijskih naprav«. Glavno prizorišče je bilo na vrtu nekdanjega doma JLA (oziroma predvojnega hotela Miklič) nasproti avtobusne in železniške postaje, že drugo pa se je preselilo v, kot je izjavil Vatovec, »dostojanstveno zavetje ljubljanske vseučiliške in kulturne četrti«, na Trg francoske revolucije, tik pred Križanke, torej. Tretja izvedba poletnega festivala se je že dogodila na izjemni lokaciji, na kateri je še danes: v Križankah, obnovljenih po načrtih genialnega Jožeta Plečnika, te so bile njegovo zadnje veliko delo.
Festival ima dve nekoliko večji obdobji. Prvo, ko je bil sprejet v Evropsko združenje festivalov, in sicer leta 1977, takrat je bil direktor Henrik Neubauer, in potem po osamosvojitvi.
Veliki mojstri za manj denarja
Darko Brlek je k festivalu prišel leta 1992, najprej kot umetniški vodja, kmalu je postal še njegov direktor in obe funkciji ohranil do danes. Pred tem je bil kratek čas direktor ljubljanske Opere in pred tem šest let prvi klarinet njenega orkestra. Še prej je diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo pri prof. Mihi Gunzku in se potem izpopolnjeval pri soloklarinetistu Berlinske filharmonije Aloisu Brandhoferju in pri Beli Kovacsu na Visoki šoli za glasbo v Gradcu. Klarinet še vedno igra, je član komornega ansambla Trio Luwigana, že četrt stoletja pa že sedi v svoji pisarni v Križankah, ki mu jih je uspelo ohraniti v mestnih rokah pred denacionalizacijskimi zahtevami Cerkve, in snuje trimesečni poletni program festivala in drugih prireditev, ki spadajo pod njegovo okrilje. Po očetovih (glasbenih) stopinjah hodita tudi hči in sin iz prvega zakona, 33-letna Lana, odlična violinistka, in 29-letni Žiga, tolkalec in profesor na konservatoriju za tolkala v Ljubljani, v katere vode pa bo zaplula hči iz drugega zakona s socialno delavko Janjo, sedemletna Eva Marija, oče še ne ve.
Zaradi festivala Ljubljano poleti obišče veliko tujih turistov, da je staro mestno jedro pod srednjeveškim gradom ob reki Ljubljanici že več let evropski turistični hit, gre nedvomno zasluga tudi poletnim kulturnim dogodkom v Križankah in vse več tudi na prenovljenem Kongresnem trgu. Kar 40 odstotkov vsega turizma v Evropi predstavlja kulturni turizem in tako je tudi pri nas. Kulturo predstavlja tudi kulinarika, predstavljajo jo vina, področji, ki sta se izjemno razvili v zadnjih letih. »Ne samo kulturni, rekel bi urbani turizem je tisto, kar pritegne ljudi v mesta, ki vlagajo v svoj razvoj. Ljubljana je eno takih mest, kar se zlahka opazi, če se sprehodiš po njej. Tudi program je pomemben in turisti lahko vidijo sijajne dirigente in soliste za nekajkrat manj denarja kot kje drugje. Pred leti, ko je sloviti ruski dirigent Valerij Gergijev dirigiral opero Turandot v Salzburgu, so bile tam najdražje vstopnice po 500 evrov. Pri nas je najdražja za slovito Marijino gledališče (Teater Mariinski) z njim za dirigentskim pultom stala okroglih 70 evrov,« pravi Darko Brlek, ki se s poslovno spretnim županom Zoranom Jankovićem odlično razume. Za razliko v ceni med, recimo, Gergijevim v Salzburgu in Ljubljani lahko mirno plačaš še hotel v Ljubljani, večerjo ob Ljubljanici, kar kajpak hedonistično razpoloženi Avstrijci, Italijani in še kdo dobro vedo.
| Knjiga o Dami z dušo – Hali Tivoli Če se je letošnji ljubljanski festival šele dobro začel, se je v še eni kultni mestni instituciji, športni Hali Tivoli, prav na koledarskem začetku poletja zgodil dogodek, ki je zaokrožil lansko obletnico slovite dvorane pod Šišenskim hribom: izšla je knjiga 50 let Hale Tivoli. Izdal in založil jo je Javni zavod Šport Ljubljana, na čelu katerega je nekdanja vrhunska rokometašica Tatjana Polajnar, njena več kot desna roka pa trajno žareči Drago Banovič. Nad obema, tako kot nad Ljubljana Festivalom, katerega častni pokrovitelj je, bdi župan Zoran Janković. MOL je kajpak tudi lastnik zavoda Šport, pod katerega spada tudi kultna dvorana in prav tako festival. V knjigi so zabeleženi vsi pomembni športni, kulturni, zabavni in drugi dogodki, ki so se zvrstili v dvorani pod Šišenskim hribom vse od začetka njenega obstoja. Publikacija, ki sicer ni namenjena prodaji, je izšla v 500 izvodih pod uredništvom nekdanjega dolgoletnega in karizmatičnega direktorja Hale Miklavža Severja in Ota Giacomellija, novinarja in publicista, ki sta sicer oba formalno že več let na plačilnem seznamu upokojenske ustanove na Kolodvorski. Soustvarjati so jo pomagali številni pomembni akterji, ki so gradili tudi polstoletno zgodovino Hale Tivoli, prav vsi, z urednikoma na čelu, so se odpovedali honorarju – kar je v današnji slovenski deželi tudi v svetu športa unikum. V čast izdaji knjige, ki vsebinsko zaokrožuje najpomembnejše in prelomne dogodke dvorane v Tivoliju, so v njenih nedrjih pripravili nostalgično slovesnost, na katero so vabili predvsem tiste, ki so v Dami z dušo, kot ji pravi direktorica Polajnarjeva, trenirali, tekmovali, zmagovali, prepevali in igrali, se rekreirali, zabavali in skupaj dočakali njenega pol stoletja. |
