O poplavah, ki so prizadele BiH, Srbijo in Hrvaško, in žledu, ki je pred meseci ohromil Slovenijo, smo govorili z Mariborčanom Milanom Radosavljevičem, sodelavcem Mednarodnega inštituta za transdisciplinarno raziskovanje kritičnih infrastruktur, sicer pa profesorjem na University of the West of Scotland.
Smo na posledice naravnih katastrof dobro pripravljeni?
Na pričakovane vplive, ki temeljijo na povprečnih vrednostih, smo relativno dobro pripravljeni. Problem je, da se pričakovani stoletni in tisočletni dogodki pojavljajo mnogo pogosteje, in standardna statistika je pri tem skoraj povsem neuporabna,
Kdo je Milan Radosavljevič? Rojen je v Mariboru, danes pa dela v Veliki Britaniji. Je strokovnjak na področjih projektnega menedžmenta, projektnega načrtovanja, teorije kaosa, teorije generalnih sistemov, avtopoetične teorije in organizacijskega vedenja. Zaposlen je na Inštitutu za inženiring in industrijsko upravljanje na University of the West of Scotland. Ima dolgoletne izkušnje v industriji ter na področjih timske dinamike in učinkovitosti, inovativnega vedenja, projektnega načrtovanja, procesov implementacije tehnologije in komunikacije. Bil je vodja projekta, financiranega od CIOB (Chartered Institute of Building), katerega namen je bil proučiti pristop k upravljanju programa olimpijskih iger v Londonu 2012. |
ker temelji na zanemarjanju ekstremnih pojavov, saj naj bi bili ti zelo redki. Dejstvo pa je, da danes niso več tako redki oziroma so postali v nekaterih primerih, na primer poplave, celo zelo pogosti. Tukaj se poraja še eno vprašanje. Ali upravljavci kritičnih infrastruktur v Sloveniji zdaj računajo na to, da se žled lahko ponovi na letni ravni? Močno dvomim, ker tega standardni modeli tveganj v takem obsegu ne predvidevajo. Kaj pa, če se katastrofalni pojav žleda v tolikšnem obsegu ponovi vsako leto? Na to povečano pogostost ekstremnih pojavov sploh nismo pripravljeni, ker jih v bistvu ne pričakujemo. Vzroki za to so večplastni. V prvi vrsti gre za človeško naravo, da nečesa, kar naj se ne bi dogajalo pogosto, ne obravnavamo. Drugič, naša pričakovanja temeljijo na nepravilnih statističnih napovedih. Tretjič pa: pripravljenost na take pojave zahteva nacionalni konsenz. Poleg tega bi morali upravljavci kritičnih infrastruktur uvideti, da so odvisni od dogajanj v drugih kritičnih infrastrukturah v Sloveniji in drugod. Le kdo bi si recimo mislil, da bo katastrofa v jedrski elektrarni Daiči v Fukušimi imela take posledice za nemške jedrske elektrarne.
Kaj so kritične infrastrukture?
To so organizacije, ki skrbijo za fizične objekte in storitve, ki so vitalnega pomena (tj. bistvene) za normalno delovanje družbe. Vidne infrastrukture v okolju so fizični objekti in to je le del celotne organizacije, saj je za vzdrževanje teh fizičnih objektov potrebna človeška organizacija z zadostno usposobljenimi kadri. Javne kritične infrastrukture je relativno lahko poimenovati in jih prebivalstvo tudi zlahka prepozna kot organizacije, ki so nujno potrebne za vsakodnevno življenje. Primeri so lahko organizacije, ki upravljajo energetske objekte za proizvodnjo in distribucijo energije, organizacije za varovanje in negovanje zdravja, kot so recimo bolnišnice, organizacije za upravljanje pitne in odpadne vode, organizacije za upravljanje transportnih centrov in poti, kot so recimo pristanišča, letališča, ceste; potem so tukaj še telekomunikacije in tako naprej.
Igrajo tudi kakšno vlogo v slovenskem gospodarstvu?
Glede na vse to lahko vidimo, da je tudi gospodarstvo samo po sebi ena izmed kritičnih infrastruktur, ker prek zaposlovanja in generiranja davčnega dohodka države predstavlja temelj za normalno delovanje družbe. Kljub relativni majhnosti Slovenije premoremo zelo kompleksno povezan splet kritičnih infrastruktur.
Kakšne so lahko posledice naravnih katastrof za kritične infrastrukture v Sloveniji?
Ravno ta soodvisnost, ki se poraja iz kompleksne povezanosti med kritičnimi infrastrukturami, jih dela zelo ranljive. Predvsem naravne katastrofe velikokrat prizadenejo več infrastruktur hkrati s pomnoženimi vplivi. Žled, ki je nedavno prizadel Slovenijo, je primer naravne katastrofe, ki je hkrati prizadela več kritičnih infrastruktur v velikem delu Slovenije. To pa je imelo vpliv, ki je po obsegu mnogo večji kot vsota vplivov izpadov posameznih infrastruktur. V najbolj prizadetih področjih je to botrovalo tudi ogromnemu izpadu dohodka v gospodarstvu. Ta nedavna dogajanja v Sloveniji so lep primer soodvisnosti kritičnih infrastruktur. Žled je izpostavil ranljivosti, ki so bile še nekaj dni prej nepredstavljive.
Ali je izboljšave mogoče doseči v okviru obstoječe zakonodaje?
Obstoječa zakonodaja v Sloveniji za tak konsenz ni ovira, ni pa zadostno pregledna, da bi jo lahko ljudje razumeli. Obstoječa zakonodaja preprosto ni dovolj. Treba je imeti proaktivni pristop, ki bi v prvi vrsti omogočil zelo praktične ukrepe ob nesrečah, v 'mirnem obdobju' pa bi zahteval konstantno preverjanje dinamike različnih vplivov in njihovo medsebojno povezanost, tako da bi bili odzivi v danem trenutku zares ustrezni. Z drugimi besedami – tak pristop bi skrbel za visoko zanesljivost odziva na nacionalnem nivoju.
So to novi pristopi ali kaj podobnega že obstaja?
V prvi vrsti gre pri tem za nacionalni oziroma ponekod tudi za mednarodni konsenz. Primer tega je lahko ocenjevanje tveganja na nacionalni ravni za vse kritične infrastrukture. Konkretni primer tega je sodelovanje med britansko in kitajsko vlado na področju pripravljanja na vse pogostejše katastrofe v deželah jugovzhodne Azije. Ob tem je treba poudariti, da je britansko gospodarstvo kot ena izmed kritičnih infrastruktur v Veliki Britaniji z neposredno vključenostjo in koristmi zelo konkretno vpeto v ta dogovor. Pravo breme je nemoč odgovoriti na velike katastrofe, ki so mnogo pogostejše, kot se to pričakuje. Rešitve same zase pa morajo biti pripravljene za vsak primer posebej.
V čem se ti pristopi razlikujejo od obstoječih?
Tehnično gledano je velika razlika med odzivi na pričakovane nevšečnosti na letni ravni in odzivi na nepričakovane katastrofe s pomnoženimi vplivi, ki prizadenejo več kritičnih infrastruktur hkrati. V prvem primeru odziv temelji na predvidevanju in analiziranju tveganj ter posledic (t. i. klasični »risk management«), kar se danes zelo enostavno naredi z obstoječimi informacijskimi tehnologijami in rešitvami, kot je recimo RiskGIS, ki ga je med drugimi pomagal zgraditi Ljubljanski urbanistični zavod. Tak pristop v primeru nepričakovanih katastrof žal ne bo dal primernega odgovora, ker ne obravnava statistično malo verjetnih dogodkov. Nas pa zaradi njihovega katastrofalnega vpliva in vedno večje pogostosti zanimajo prav ti statistično zelo malo verjetni dogodki. Poglejte recimo katastrofalne poplave Drave leta 2012. Klasični modeli take poplave jemljejo kot zelo malo verjetne in jih zato ne obravnavajo, a so se vseeno zgodile. Pri tako velikih katastrofah pri odzivu ni mogoče računati na neprizadete kapacitete znotraj prizadete kritične infrastrukture ter na druge infrastrukture. Računati je moč le na človeško iznajdljivost, ampak to ne sme biti prepuščeno času, ko se katastrofa že dogodi. Take scenarije in improvizirane rešitve je treba sistemsko obravnavati v času analiz in priprav na nepričakovane katastrofe. Za to smo razvili prvo tovrstno analitično rešitev na svetu, s katero je moč zgraditi sistem odziva, ki omogoča ohranitev delovanja kritičnih infrastruktur tudi ob najhujših katastrofah, ki jih klasični pristopi zanemarijo kot malo verjetne.
V kakšnem roku bi bilo po vašem mnenju mogoče opraviti takšno analizo?
Analizo za posamezno organizacijo je mogoče zaključiti v 6 do 18 mesecih, a je treba poudariti, da se vsak primer obravnava posebej. Pri tem glavno odgovornost nosi menedžment, ki mora najprej spoznati, da je za nemoteno delovanje ali celo obstoj organizacije treba nenehno iskati rešitve za primere nepričakovanih katastrof. Na nacionalni ravni je glede odgovornosti od zgoraj navzdol podobno – potrebna je podpora vlade –, a lahko analiza traja tudi precej dlje, kar je odvisno od dostopnosti zbranih in nezbranih podatkov. V vsakem primeru analize takih razsežnosti potrebujejo svoj čas, čakanje pa je ob vedno agresivnejših posledicah podnebnih sprememb zelo tvegano.
Kakšno vlogo imata pri tem vlada in politika?
V prvi vrsti bi morala vsaka vlada spoznati, da je normalno delovanje kritičnih infrastruktur, v kar spada tudi gospodarstvo, bistvenega pomena za obstoj države. Popoln zlom ene izmed kritičnih infrastruktur lahko zaradi soodvisnosti privede tudi do zloma preostalih – vključno z gospodarstvom. Ali se zavedamo, kaj to pomeni? Pogled v zgodovino pokaže, da so zaradi naravnih katastrof padale civilizacije, in proti temu nismo imuni niti danes. Prav nasprotno, soodvisnost kompleksno prepletenih kritičnih infrastruktur nas dela celo ranljivejše kot naše prednike.
