Uredba ministrstva za okolje in prostor o zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih zgradbah je zelo zahtevna. Mnenja so deljena, milo rečeno. Medtem ko državljani, vsaj tisti z gradbeniškimi nameni, pozdravljajo odtegovanje pasu – enkrat za spremembo v teh zategnjenih časih – saj jim je uredba pocenila in pospešila trnovo pot čez prezapletene in predrage birokratske ovire, je del stroke in lokalnih oblasti prestopil gabarite. Češ uzakonjena je divja pozidava rodne nam grude.
Ob tem je zanimivo, da so se najbolj enoznančno in enotno odzvali piranski občinarji. Opozarjajo, da jih bodo nova pravila malodane žive zazidala v njihovem koščku raja. In že itak imajo velikanski problem: cirka 500 črnih gradenj. Ni čudno, da se jim je stemnilo pred očmi.
Seveda se samo od sebe sezida, pardon, zastavi vprašanje: kako je mogoče, da je nekomu pred nosom (z)raslo 500 objektov na črno, in to pri belem dnevu, se pravi ob »ustrezni« zakonodaji? Ma, kje ste bili pa do zdaj, občinarski velmožje in strokovnjaki? Kdo, kdaj in kako vam je zmogel nasrati na dvorišče toliko črnine?
Glasovi iz drugih koncev države so manj glasni in jasni. Morda zato, ker je nejasna tudi uredba? Ali pa morda iz teh, »tišjih« okolišev, prihajajo okoljski strici iz ozadja, ki bi radi mešetarili z zemljo?
Teden dni pred sprejetjem uredbe sem se vozil po dveh vinorodnih, a popolnoma različnih koncih – Krasu in Dolenjski. Cvičkova dežela je posejana z đambo plakati, stavba se vrsti za stavbo, najsi je zahtevna, manj zahtevna, nezahtevna ali enostavna. Razložena naselja v cvetoči regiji, pač, bi najbrž rekli geografi in demografi. Ko sem zavil na nekdanjo glavno cesto od Senožeč proti Sežani, pa – drug svet. Prometa za vzorec, nobenih vsiljivih obcestnih reklam, pokrajina kljub menda hudemu pritisku žabarjev in Italijanov še vedno kraška. Značilna. Strnjene vasi, vmes veliko žive narave, mrtve bore malo. Kraševci so ob vseh zakonih in uredbah zmogli ohraniti, kar so podedovali. Zagotovo bodo preveslali tudi Černačevo uredbo.
