BLED – Kadar jo ušpičita Matej Markovič, eden najbolj prepoznavnih slovenskih ultrašportnikov, in njegova kompanija iz športno humanitarnega društva Vztrajaj – Never give up (NGU), se vsaka popolnoma odtrgana prireditev zdi mala malica. Seveda so mnogi mladci, ki so čakali na zastonjski vstop v blejske diskoteke, s kakšno litrsko steklenico v dlani odkimavali z glavo in s prstom okoli čela delali značilne kroge, ko se je v petek ponoči in še naslednjo noč tekalo in korakalo okoli edinega slovenskega otoka.
Kronist Novic je nočno izmeno treh krogov okoli blejskega jezera, eden je dolg 5890 metrov, opravil v dobri družbi in pri tem umno potuhtal, da se udeleženci na 48-urni prireditvi Ruth in tek delijo med slalomiste in zmrznjenčke. Sam je spadal med slednje, saj je na termometru kazalo tri stopinje pod ničlo in je bilo jako spolzko ter je pogrnil po tleh blizu Mlinega ob besni hitrosti v poledenelem ovinku, druščina dnevnih tekačev pa si je morala pomagati z vijuganjem med vikend sprehajalci, ko se je nabiralo kilometre za dober namen.
Februarja lani so prijatelji iz NGU prvič organizirali humanitarni tek na Bledu kot pomoč dvema ogroženima družinama, z velikim srcem in pozitivno energijo se jim je pridružila naša najboljša ultramaratonka Ruth Podgornik - Reš. Skupaj so podelili korake in nasmehe med ljudi in verjetno bi bilo tako tudi letos, a je tik pred koncem leta na poti s Krme proti Kredarici ultramaratonko presenetil usodni plaz.
Pomoč šestletni deklici Zari s cerebralno paralizo
»V spomin na našo drago prijateljico smo se odločili, da projekt poimenujemo po njej. Z velikim spoštovanjem do Ruthinih uspehov in osebnosti smo humanitarni tek in pohod nadgradili, saj za motivacijo in atraktivnost tekači NGU izmenično neprekinjeno tečejo vseh 48 ur,« je sredi noči, ena je odbila, stoječ z bratom Mihom ob polni posodi vročega čaja, povedal Markovičev Matej, ki je čez dan zajemalko predal svojemu atu Janezu, sam pa obul tekaško obutev in nabiral kroge: »Prispevki za startnino gredo v dobrodelne namene, višina dodatnih prispevkov je stvar posameznikovih zmožnosti. Letos smo napeli vse mišice za pomoč šestletni deklici Zari s cerebralno paralizo, ki prihaja iz Bosne. Malokdo je verjel, da bo sploh preživela po rojstvu, in ko so jo, težko komaj kilogram, prinesli domov, se je njena hrbtenica upogibala na vse strani, mišični sistem je bil popolnoma nerazvit, imela je deformacije na sklepih, izpahnjen kolk, nogici sta viseli brez nadzora, prstki so bili med seboj zlepljeni. Starši vse operacije, pripomočke, fizioterapevtske vaje in drugo pomoč, ki jo potrebuje zdravstveno hudo prizadeti otrok, ki je v Sloveniji, plačujejo sami. Njihova država stroškov Zarinega zdravljenja pri nas ne priznava in jih niti ne plačuje, zato so v tem boju ostali sami. Nekoč solidno situirani starši so v hčerino zdravljenje vložili vse prihranke, dediščino, najeli so celo dolgoročno posojilo za ducat let in tako padli pod prag revščine.«
Desetaka smo odšteli za startnino in šli lovit korak s Primožem Gašpircem iz Cerkelj, ki se je odločil za neprekinjeno kroženje okoli blejskega jezera in si zastavil nalogo preteči 300 kilometrov ali več: »Seveda moram vmes narediti počitek in nekaj pojesti in popiti. Okoli tisoč kalorij na uro potrebuje moje telo zaradi napora in mraza,« je dejal 39-letnik, ki je teči začel leta 2009: »Radovednost me je gnala naprej in naprej, po dvajsetih kilometrih sem hotel še več in več, tako da je zdaj maratonska razdalja zame postala nekakšen šprint. Raje tečem počasi, a na zelo dolge proge,« je pojasnil in dodal: »Ni mi dolgčas, saj je vsak krog svoja zgodba, ki ima start in cilj, vse skupaj pa je prijetno potovanje v samega sebe.« Na postanku ob čaju smo Mateja povprašali, zakaj se loteva takih projektov, a je kratko odvrnil: »Tistemu, ki razmišlja s srcem, ni treba odgovoriti.« In smo jo mahnili v nove kilometre, kjer čas in hitrost nista pomembna, pomemben je naš majhni korak, ki ga lahko skupaj naredimo za boljšo družbo, kar nas je naredilo nad sedemsto tekačev in pohodnikov v tem blejskem vikendu.
