Na begunskem vlaku kokakola po 25 evrov

LJUBLJANA – Na ljubljanski železniški postaji je član organizirane skupine Slovencev, ki se je v noči na petek z vlakom vrnila iz Beograda, pogledal v nebo in rekel: »Končno na svoji zemlji. Končno konec strahu.« Skupina naših državljanov se je prejšnji teden odpravila na dopustovanje v srbsko prestolnico, kjer so uživali ob nam vsem slastni kulinariki z žara, ob turbofolk glasbi in celo nogometu, na sporedu je bil večni derbi med Partizanom in Crveno zvezdo. V četrtek dopoldne so se zbrali na beograjski železniški postaji. »Ko smo se posedli v rezervirane sedeže, nismo slutili, da se bo prava pustolovščina za nas šele začela.« Slovenci, zaradi izkušnje želijo ostati anonimni, so nam ekskluzivno zaupali svoje doživetje na mednarodnem vlaku iz Beograda v Beljak, ko so bežali iz Šida, v Zagrebu so kompozicijo naskočili begunci, in poznejših peripetijah na meji med Hrvaško in Slovenijo. Bili so na zadnjem vlaku, ki so ga v četrtek spustili čez našo mejo. Takoj ko so prestopili na slovenske tire v Dobovi, so odgovorni sporočili, da je železniški promet iz smeri Balkana trenutno ustavljen.

Vlak se ni ustavil

»Imeli smo rezervacije za vrnitev. Ko smo v Beogradu vstopali v vagone, nam nihče ni povedal, da so se zapleti z begunci ob železniških tirih že začeli. Vse je bilo videti normalno, čeprav smo sami spremljali situacijo prek dostopnih medijev. Vendar si nismo mogli misliti, da se bo v nekaj urah nam, ki živimo v dokaj mirnem okolju, zgodilo toliko nenavadnih situacij, ki mejijo že na bizarnost,« nam je povedal študent ljubljanske fakultete in nadaljeval: »Prve težave so se začele v Šidu, na zadnji postaji pred srbsko-hrvaško mejo. Vlak se je ustavil in nihče ni vedel, zakaj. Tudi osebje na vlaku je bilo, vsaj kakor smo opazili, presenečeno. Bilo je vroče. Nekateri smo izstopili iz vagonov in kadili, potem pa so začeli železničarji nenadoma vsevprek vpiti, naj skočimo nazaj na vlak. Opazil sem večjo skupino ljudi z otroki, z nahrbtniki, culami, ki so hiteli proti vlaku. Kompozicija je potegnila naprej, dobro, da kdo ni padel pod vagone, ker bi ga zmlelo.«

Obupani begunci so dobesedno napadli vlak in hoteli v vagone, toda bili so prepozni. »Nismo se ustavili na meji, ko smo v Tovarniku gledali iz vagonov, smo spoznali, zakaj. Tam je bilo ogromno beguncev, in če bi se ustavili, bi prevrnili vlak s tirov,« pove njegovo dekle in še: »V tistem nas je prevzela tesnoba. Ljudje tam v tisti vročini, z otroki, saj se ti srce trga, toda po drugi strani nam je bilo jasno, da bi ob tem, ko bi se vlak ustavil, sledilo množično prerivanje, nihče ne bi obvladal situacije, najbolj na udaru pa bi bili mi, potniki na vagonih. Varstva policije ni bilo.«

Na internetu

Vlak je oddrvel mimo Tovarnika in se ustavil šele v Vinkovcih. »Mejna kontrola se je začela šele tam. Občutilo se je, da je med nami že zavladala nekakšna panika predvsem zaradi negotovosti, saj niti mejni organi niso vedeli, kako je pravzaprav zunaj, po terenu,« pove eden od slovenskih potnikov: »Vlak je bil sicer pol prazen, sedežev je bilo dovolj, in do Zagreba naprej je bilo v redu. Na postaji smo se ustavili in bili obveščeni, da bomo stali okoli četrt ure. V tistem so se begunci kot toča usuli s postaje proti našemu vlaku. Bilo jih je... ogromno!«

V tistem je na vlaku zavladal popoln kaos. Večina potnikov je bilo močno prestrašenih. Begunci so sedli, kjer je bil še prostor, ne ozirajoč se na rezervacije. »Hrvati so jim prodajali vozovnice, a jih niče ni pregledoval, prva kontrola vozovnic je bila šele v Sloveniji, ko beguncev ni bilo več z nami. Ko smo sedeli, bolj ali manj smo bili tiho, smo pogledovali k prišlekom in ugotavljali, da so bili to večinoma mlajši moški, do petintrideset let, žensk z otroki je bilo malo. V oči nam je padlo, da so imeli v rokah, skorajda vsi, hudo dobre telefone, bili so priklopljeni na internet,« se spominja mlajša potnica: »Potem smo videli še, da so jim s perona, takole v vagone, domačini prodajali kokakolo. Nisem mogla verjeti svojim očem, ob meni je fant iz žepa potegnil 25 evrov in jih odštel za eno pločevinko.« Pritegne druga sopotnica: »Ljudje, ki so imeli rezervacije, niso mogli na sedeže. Vlak je speljal, in ko so begunci videli, da so jih Hrvati spustili, so začeli peti in plesati. Proslavljali so.«

Umirjeni slovenski policisti

Kompozicija je prispela do hrvaško-slovenske meje. Tam je vstopil prvi hrvaški policist. »Od nas je zahteval dokumente, njih pa je sicer vprašal po potnih listih, in ko so mu rekli, da jih nimajo, je šel kar naprej. Eden poleg mene mu je pokazal kar fotografijo svojega potnega lista, ki jo je imel na mobitelu, pa je policaj le odmahnil z roko. Begunci so videli, da hrvaška policija ne naredi nič, in se začeli veseliti, We go to Slovinija, Allahu akbar Slovinija. Vlak je potegnil na našo stran,« pove študentka, ki namerava prihodnost poiskati v mednarodnem pravu.

V vagone so nazadnje vstopili slovenski policisti, bili so po parih: »V našem vagonu jih je bilo okoli deset,« se Kranjčan ozre na prestop meje: »Bili so mirni in prijazni. Kdor od beguncev je rekel, da nima dokumenta, so jim lepo povedali, naj gredo dol z vlaka, ker jih čaka poseben vlak. Bili so pametni, taktični in so jih tako prepričali, da so zapustili vlak. Velika večina je šla mirno dol. Tedaj pa je nekaj metrov od mene ena mama z otrokom začela jokati, nekako je v polomljeni angleščini, ampak tako, da se jo je dalo razumeti, rekla, da nima kam. Ni hotela vstati, govorila je, da je njena družina ostala nekje drugje, na drugem vagonu. Policisti so ji rekli, da bodo poiskali njeno družino. Niso uporabljali sile, na kar sem kot Slovenec zelo ponosen, in res so jo našli – situacijo so obvladali do zadnjega.«