VELIKE LAŠČE – Tudi na Velikolaškem je vse več škodnih primerov zaradi zveri in divjadi. Ljudje so se tam, čeprav neradi, že zdavnaj sprijaznili, da tako pač je, je pa njihova potrpežljivost vse pogosteje na preizkušnji, pravijo pa tudi, da je medvedov veliko več, kot jih prikazuje najnovejše štetje.
Mogočni orjaki, za katerimi se sicer poželjivo ozirajo lovci na trofeje, se sprehajajo po naseljih, spotoma pa delajo škodo in sejejo strah. Pogosto so udeleženi v prometno nesrečo. Da srečaš medveda ne le v gozdu, marveč vse pogosteje kar sredi naselij, postaja vsakdanjost. V bližini vasi Škamevec, Veliki Osolnik, Srnjak, Prazniki, Četež, ki skupaj sestavljajo območje Granjevice in predstavlja največje območje lovišča Lovske družine Turjak, se zadržuje najmanj ducat medvedov, starih do dveh let, tehtali naj bi do 120 kilogramov. »Leta in leta nam že belijo lase. Trumoma hlačajo predvsem v mraku in ponoči, ko naredijo tudi največ škode na ogradah, v katerih se oprezno pasejo drobnica, govedo in konji,« jezo v imenu sedmih kmetov s tega območja stresa Milan Kaplan. S sedemdeset glavami živine, od tega je dvajset konj, je daleč okoli največji ekološki rejec in začetnik proste paše. Posameznega nerganja nihče več ne sliši, zato so staknili glave. Zavodu za gozdove RS, območni enoti Kočevje, prek občine oznanjajo to, kar administracija tako ali tako že dobro ve, in sicer, »da je zaradi vse večjega števila med skalovjem nepopisna medvedja gneča. Zakonodaja je votla, mrhovišča umaknjena, lovci jih hranijo na robu gozda, lačni pa potem hlačajo med hiše v vas in vse bolj rinejo k oboram in zganjajo kraval.«
Na Turjaškem je bil pred kratkim res en izredni odstrel, a kot da je lovski pok dvignil preganjano vrsto. »Vaščani Javorja so pred dnevi onemeli. Kako ne bi, ko sta v njihovi bližini postopali medvedka s tremi mladiči ter medvedka z dvema mladičema,« razlaga Jože Krampelj, tajnik LD Turjak.
Tudi pričakovanje, da se bodo mrcine ob prvem snegu umaknile v brloge, je naivno. Zato Milan že zdaj kuje načrt, kako bo obvaroval čredo, ki jo bo teden pred božičem skupaj s tridesetimi jezdeci pregnal z desetih pašnikov od Roba do Brankovega, na obrobje Velikih Lašč, v veliko oboro, kjer bo prezimila.
Njegove pašnike, še posebno spomladi in jeseni, stražita najmanj po dva medveda z mladiči. Živina je kakopak prestrašena. Večkrat tudi v nočnih urah zbeži iz ograje pred pregonom zveri, vmes dela škodo po vrtovih, sosedje nimajo razumevanja in bolj imajo v zobeh mene kot medvede, je žalosten Kaplan. S sinom sta jokala, ko sta ne dolgo tega po gmajnah kot ničkolikokrat dotlej iskala pregnano govedo in bila na trnih. »Slišalo se je godrnjanje. Bala sva se, da ne bo iz teme skočil medved,« ga prešine. Še bolj pa ob žalosti, ko je kosmatinec kobilo in žrebe v gluho noč podil več kot sedem kilometrov s pašnika pri Krkovemu nad Karlovico pa vse tja do Trubarjeve Rašice. Tam jo je znanec, ki je prej poklical gospodarja, vedoč, da je kobila njegova, ujel in vidno utrujeno dal na varno. Kmalu je poginila, živinozdravnik pa je ugotovil, da zaradi odpovedi srca. Kaplan ni mogel uveljaviti škode, saj za njo ni imel dokazov, čeprav je medved tisto noč pustil dovolj sledi pregona s pašnika.
Že vrsto let pase konje tudi ob prometni cesti med Velikimi in Malimi Laščami. Ponoči je medved prilomastil do pašnika, kobili in žrebe so zbežali. Ravno takrat, ko so skočili na cesto, je pripeljal avtobus. V neizbežnem trčenju je petmesečna breja kobila poginila, druga kobila in žrebe sta bila hudo poškodovana, pločevina avtobusa in dveh avtomobilov pa precej zvita. »Lastnica zavarovane divjadi, tudi medvedov, je država. Da bi svojo štirinožno lastnino zaščitila, je postavila mnogo pravilnikov. Poleg tega da so v vsakodnevnem življenju marsikdaj težko uresničljivi, običajno še udarijo po žepu tiste, ki jim je divjad naredila škodo,« razmišljanje sklene gospodar.
