BLED – Miran Ipavec, nekdanji župan Kanala ob Soči, je z dvignjenim palcem od leta 1984 podolgem in počez prepotoval staro celino. »Doslej sem z avtoštopom prepotoval 367.700 kilometrov, kar je toliko, kot da bi devetkrat obkrožil Zemljo. Potoval sem z okoli osem tisoč šoferji,« osvežene informacije o potovanjih, ki so ga do zdaj popeljala v 42 držav, uvodoma navrže gostobesedni popotnik. Kilometre avtoštopa je sogovornik, ki venomer nosi značilen klobuk svetle barve, predlani zapakiral v muzej. Ta je bil sprva odprt v njegovem domačem kraju. Nato se je potujoči muzej preselil v Ljubljano, letos pa je pripotoval na Bled, kjer se je muzej ustavil le nekaj deset metrov od osrednje avtobusne postaje. In že kmalu po prihodu na Gorenjsko je okolico štoparskega muzeja obiskala razigrana druščina, ki je poskrbela za to, da je imel Miran Ipavec opravka s policisti.
Neprostovoljno na fantovščino
No, če zapišemo bolj natančno: pravzaprav je imel minuli konec tedna Miran Ipavec, narejen iz kartona, opraviti s policisti. »Kartonasto silhueto, ki pred potujočim muzejem vabi obiskovalce, so si konec minulega tedna sposodili za fantovščino. Očitno so bili precej židane volje, ko so ob cesti videli nekoga, ki štopa. Silhueto so brez moje vednosti pobrali in jo odpeljali proti Bohinju. Ko sem opazil, da je ni več pred muzejem, sem se kar razžalostili,« malce togotno pojasni Miran Ipavec. A že čez trenutek se na njegov obraz vrne običajna vedrost, saj v prijetno navihanem slogu pove, da so policisti k sreči kaj kmalu izsledili pogrešano silhueto iz kartona: »Našli so me v Bohinju, kjer sem bil prislonjen na avtobus.« Nato, razmišlja sogovornik, »je silhueta verjetno prenočila v prostorih za pridržanje, saj se je pred muzej s pomočjo policistov vrnila naslednji dan. Druščina s fantovščine mi je malo uničila kartonasto silhueto, česar jim res ne bi bilo treba storiti. Fantje se mi doslej še niso javili, čeprav dobro vedo, kje me lahko najdejo – v muzeju tukaj na Bledu sem vsak dan, razen ob ponedeljkih!«
Od bicikla do traktorja
In tako bi – z malce šegavosti – k prevoznim sredstvom, s katerimi je doslej že potoval Miran Ipavec, zdaj lahko prišteli še službeno vozilo gorenjskih policistov. Saj res, s kakšnimi prevoznimi sredstvi je doslej vijugal po evropskih cestah? »V Albaniji sem potoval na vozu, v katerega je bil vprežen konj. Štopal sem traktor, v Holandiji mi je ustavil bicikel. V Italiji sem potoval z reševalnim avtomobilom. V Nemčiji me je pobral pogrebni avto, v Belgiji pa me je do cilja zapeljalo smetarsko vozilo,« pravi sogovornik in se ob omembi zadnjega med prevoznimi sredstvi rahlo nasmehne, češ da je v vseh teh popotniških letih postal že skoraj takšen raziskovalec kot predsednik Borut Pahor, ki je svojčas poziral v smetarski uniformi.
A ni pestra paleta prevoznih sredstev tista, s katero se Miran Ipavec rad pohvali obiskovalcu avtoštoparskega muzeja. Najraje pove zgodbo o tem, kako je lani dosegel svojevrsten avtoštoparski rekord. »V desetih dneh sem obiskal 31 držav. Opravil sem 7450 kilometrov in zamenjal 88 prevoznih sredstev,« pove najbolj znan slovenski štopar o tem, kako je lani v rekordnem času po Evropi naredil črko U, ki jo je začel pisati na jugu Finske, nato pa jo je prek vzhodne Evrope ubral do Makedonije in se po robu Balkanskega polotoka odpravil do Slovenije, od koder je pot nadaljeval proti severu, vse tja do Švedske.
Vsaka od 42 držav, kolikor jih je v 32 letih obiskal Miran Ipavec, v avtoštoparskem muzeju odseva po svoje, saj je barvit muzej napolnjen z značkami, navijaškimi šali in podstavki za pivo. Tu so še vozovnice mestnega prometa, žličke za sladoled, namiznoteniške žogice. »Poseben čar dajejo muzeju igre o poznavanju Evrope, saj se lahko preizkusiš v tem, kako dobro poznaš prestolnice, zastave, prebivalstvo, vrste piva, meje,« pojasni Miran Ipavec še en delček o pisanem avtoštoparskem muzeju, ki se bo to poletje zagotovo uvrstil med enega od najbolj zanimivih na Gorenjskem.
| Avtoštoparji so izumirajoča vrsta Se nam v zadnjem času le zdi, da je ob slovenskih cestah vse manj avtoštoparjev? »Ne, ne zdi se vam. Res je videti manj dvignjenih palcev, saj se tisti, ki potujejo na ta način, vse raje odločajo za organizirane prevoze, ki si jih rezervirajo prek spletnih strani. A to ni zame. To je tako, kot da bi bil ribič, pa bi šel ribe kupit v ribarnico. Takšno organiziranje prevozov je bilo v začetku namenjeno družbi, zdaj pa se zdi, da ponudnike prevozov vse bolj vodi želja po dobičku in služenju,« razgrne Miran Ipavec svoj pogled na vdor internetnih ponudnikov v avtoštoparski svet. Kot pravi, se je že zgodilo, da bi mu kak šofer želel zaračunati vožnjo, ob čemer je duhovitih zamislic poln sogovornik vselej zamahnil z roko, češ: »No money. Nič denarja.« |
Kaj pa strah?
Ko se spomnim lastnih avtoštoparskih izkušenj, se iz mojega spomina brž izlušči nekaj neprijetnih izkušenj, ki so se mi pripetile med redkimi potovanji z neznanimi vozniki. »Eh, ne, ni nevarno. Saj sem še tu in še vam pripovedujem avtoštoparske zgodbe! Resda je enkrat neki voznik na plan potegnil pištolo, češ da z njo v žepu ne sedi ravno udobno. Ob prvi priložnosti sem zapustil ta avto. Enkrat sem se v vozilu počutil nelagodno, saj mladenič, ki me je pobral, hitrosti vožnje ni prilagodil mokri cesti. Tudi takrat sem ob prvi priložnosti zapustil avto. In enkrat sem res odklonil voznika, saj me je ta še pred vstopom v avto vprašal, katere narodnosti sem. Ampak raje kot to obiskovalcem muzeja pripovedujem o tem, kako lepo je štopati,« pove Miran Ipavec o redkih trenutkih nelagodnosti, ki so jih v vseh teh letih povsem prekrili lepi štoparski spomini.
