Muzej ni plačeval, najdbe so zato romale na Dunaj

LJUBLJANA – »Jernej Pečnik se nam v ohranjenih virih in zapisih razkriva kot pomemben raziskovalec naše najstarejše preteklosti. Bil je nekoliko svojeglava osebnost, za marsikoga posebnež, ki pa se je s svojim delom, kot izkopavalec, topograf in tudi kot avtor krajših prispevkov v dnevnem in strokovnem časopisju, trajno zapisal v zgodovino arheološke vede,« je ugledni slovenski arheolog, upokojeni znanstveni svetnik na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU dr. Janez Dular ocenil delo človeka, ki je med letoma 1883 in 1908 izkopaval na več kot petdesetih najdiščih, pretežno na Dolenjskem in v Beli krajini, ter pri tem raziskal nekatere najvažnejše železnodobne nekropole. Starinokop Jernej Pečnik se je 1835. rodil v najstarejši dobrepoljski vasi Cesta in pred sto leti umrl v Ljubljani. Ob tej priložnosti so mu občina in Turistično društvo Dobrepolje ter vaščani na vaškem domu v njegovem rojstnem kraju odkrili spominsko ploščo, v kratkem pa bodo predstavili tudi njemu posvečeno posebno publikacijo.

Ta znameniti Ceščan se je po končani ljudski šoli v Vidmu najprej zaposlil v železolivarni v belokranjskem Gradcu, nato pa je bil občinski uradnik (svetovalec, tajnik, pisar, oskrbnik, dacar) v različnih krajih: Vidmu, Podbočju, Mokronogu, Krškem. V tem kraju se je naselil 1883. in kmalu ugotovil, »da bi se tukaj dalo mnogo starin nakopati in veliko zgodovine odkriti«, kakor je sam zapisal in se lotil prvih izkopavanj na Drnovem.

Najprej je najdene predmete za ustrezno plačilo izročal kustosu Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani Dragotinu Dežmanu in pozneje še nekaj časa njegovemu nasledniku Alfonzu Müllnerju. Ker pa je ta del denarja namenil tudi za svoja izkopavanja in ker so izplačila za že oddane najdbe vse bolj zamujala (Pečnik je imel precej stroškov za plačila delavcem, kopačem in odškodnine lastnikom zemljišč), so se 1893. odnosi med njima povsem ohladili. Zato se je obrnil na Naravoslovni dvorni muzej na Dunaju oziroma vodjo njegove antropološko-prazgodovinske zbirke Josefa Szombathyja, ki mu je za vnaprej dogovorjena izkopavanja zagotovil primerno plačilo. Tega leta se je Pečnik preselil v Novo mesto, se oklical za starinoslovca in začel živeti zgolj od denarja, ki ga je zaslužil s kopanjem grobišč.

Izkopavalec, topograf in pisec

»V času Pečnikovega najbolj aktivnega delovanja se je ne le pri nas, ampak tudi drugod po Evropi šele rojevala prazgodovinska znanost, zato metode terenskega dela še niso bile dorečene. Pečnik ni imel šol, izkušnje si je pridobil na terenu s pridnostjo in naravnim talentom za odkrivanje arheoloških najdišč,« pravi slovenski raziskovalec starejše železne in bronaste dobe dr. Janez Dular in nadaljuje: »V dobrih 25 letih izkopavanja je z arheološkim gradivom dodobra napolnil depoje in zbirke Deželnega muzeja v Ljubljani in Dvornega muzeja na Dunaju. Kopal je za obe ustanovi, med katerima se je v devetdesetih letih 19. stoletja razvilo nevarno rivalstvo, katera od njiju bo dobila več lepega gradiva. Škodo je utrpela predvsem stroka, Pečnik pa nosi pri vsem tem še najmanjši del krivde.« Po grobi oceni je starinoslovec Jernej Pečnik izkopal več kot 15.000 najrazličnejših predmetov (čisto drobnih in tudi večjih), od katerih jih je približno tretjina v Narodnem muzeju Slovenije, drugi pa so na Dunaju.

Pečnik ni le kopal, marveč je ves čas iskal nova arheološka najdišča. Svoje ugotovitve je 1889. združil v šest kart: Neviodunuma (Drnovega), Novega mesta, Črnomlja, Radeč in Zagorja, Loške doline ter Višnje Gore in Cerknice. Sestavljene so iz zemljevidov, na katerih so vrisane lokacije, in iz opisov najdišč. V delu se po besedah našega sogovornika kaže izreden Pečnikov posluh za teren. Najdišča na zemljevidih je označil tudi kronološko, pri čemer je med prazgodovinskimi točkami ločil halštatske od latenskih, s posebno barvo pa so zabeležene tudi rimske lokacije.

Čeprav Jernej Pečnik ni bil šolan strokovnjak, je o svojih raziskovanjih objavil več kot dvajset člankov v Slovencu, Dolenjskih novicah, Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, časniku Laibacher Zeitung in Izvestjih muzejskega društva. Poleg tega pa je 1912. izdal tudi drobno knjižico Vojvodina Kranjska v predzgodovinski dobi, ki je prva samostojna publikacija z arheološko vsebino v slovenskem jeziku. V njej je med drugim zapisal: »Mnogo sem se trudil v življenju pri iskanju prazgodovinskih stanovanj in grobišč. Prehodil sem celo deželo, obiskal hribe in gozde ter dosti natanko vse preiskal. Kopal sem za deželni muzej 'Rudolfinum' v Ljubljani in c. k. dvorni muzej na Dunaju, kamor sem najdene starine izročal. Pri izkopavanju mi je bila sreča mila; nakopal sem na tisoče in tisoče starin iz prazgodovinskih in rimskih grobov, katere danes dičijo omenjena muzeja.«