Muzej leta delal na črno

Pobude, da bi na enem mestu zbrali pričevanja o tisočletni navzočnosti Slovencev na obali severnega Jadrana med Škednjem južno in Štivanom zahodno od Trsta, segajo v poldrugo desetletje po ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja. Takrat, v letu 1954, je italijanska vlada začela razlaščati Slovence iz vasi na Kraškem robu in z različnimi ukrepi ovirati njihov dostop do morja in preživljanje mnogih s tradicionalnim ribolovom. Tega procesa ni bilo mogoče ustaviti, zato so se začeli množiti predlogi, da bi vsaj ohranili spomin na ta pomembni del slovenske gospodarske in kulturne preteklosti. Odločilni korak v tej smeri je bila leta 2000 ustanovitev Kulturnega društva Ribiški muzej Tržaškega primorja.

Prostovoljno delo in donacije

Med ustanovnimi člani, zlasti redkimi še dejavnimi ribiči in mlajšimi pripadniki ribiških družin z Nabrežine, iz Križa in Kontovela, sta si največ dela naložila kapitan Bruno Volpi Lisjak in inženir Franco Cossutta. Prvi se je lotil predvsem zbiranja s slovensko ribiško in pomorsko tradicijo povezanih predmetov in pričevanj ter pregledovanja arhivskih zbirk v Trstu, na Dunaju in drugod, drugi pa zbiranja potrebne dokumentacije in denarja za ureditev prostorov, v katerih bi deloval muzej.

Volpi Lisjak je za muzej med drugim pridobil različne mreže, vrše in druge pripomočke ribičev; nekateri predmeti, zlasti oprema za edinstven način lova na tuna, so edini te vrste in zato izjemno dragoceni. Poleg tega je neutrudno širil vednost o bogati slovenski pomorski in ribiški tradiciji s knjigami, nastopi in razstavami in to še vedno počne. Prve so bile na italijanski strani, še odmevnejše pa nato v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, tehniškem muzeju v Bistri... Medtem si je Cossutta prizadeval za pridobitev sredstev in dovoljenj za gradnjo. Potem ko je družba Dom za simbolično najemnino odstopila zemljišče pod dvorano Kulturnega doma Alberta Sirka v starem vaškem jedru, je arhitekt Dario Jagodic brezplačno naredil načrt za stavbo muzeja. Leta 2005 so organizatorji že slovesno položili temeljni kamen, naprej – sredi gospodarske krize je zmanjkalo denarja – pa ni šlo.

Načrtovalci muzeja pa niso odnehali. Rešitev je prineslo Združenje za Križ, ustanovljeno predvsem na pobudo domačih podjetnikov Valentina Cossutte in Elisabette Birsa, ki sta prispevala tudi največ denarja, da se je delo lahko nadaljevalo. V primerjavi s tu in tam izpuhtelimi milijoni in celo milijardami, o katerih slišimo iz dneva v dan, je okrog 350.000 evrov vredna naložba v muzej drobiž, ki pa so ga morali organizatorji trdo prigarati. Šele potem ko je dežela Furlanija - Julijska krajina prispevala obljubljenih 60.000 evrov – 20.000 jih je primaknil tudi urad za Slovence v zamejstvu in po svetu –, je bilo mogoče zaključiti nedokončana dela in urediti ploščad pred vhodom. Čeprav je imel muzej že pred tem številne obiskovalce na črno, tudi avtobusne skupine iz Slovenije, je uradno odprtje naredilo konec strahovom, kaj če bi se komu kaj zgodilo?!

Slovesno odprtje muzeja

Mirneje bosta spala tudi najzaslužnejša za nastanek muzeja, njegov direktor Bruno Volpi Lisjak in Franco Cossutta, predsednik Kulturnega društva Ribiški muzej Tržaškega primorja. Saj ni več bojazni, da bodo prej pomrli še zadnji pričevalci sijajne ribiške zgodbe in da se bo njihova snovna in duhovna zapuščina porazgubila brez sledu.

Nekaj sta k temu optimizmu prispevali tudi – po dolgih letih zadržanosti slovenske politike – javni priznanji, medalji »za zasluge pri razkrivanju pomena ribištva in pomorstva za slovensko zgodovino v Tržaškem zalivu ter pri gradnji in delovanju Ribiškega muzeja Tržaškega primorja v Križu pri Trstu«, ki ju je obema prvima možema lani podelil slovenski predsednik Borut Pahor. Da slovesno odprtje muzeja ni bila le lokalno pomembna prireditev, je potrdila tudi izjemna udeležba gostov. Domačini, od najmlajših do starejših, številni v slikovitih kriških in škedenjskih nošah, godbeniki in pevci ter nazadnje še gostinci in vinogradniki so poskrbeli za slovesno razpoloženje. Po vrhu je bil tudi dan veder in topel, da je malo takšnih …

Izpolnitev življenjskih ciljev

Upokojeni ladijski kapitan in ladjedelniški menedžer, zgodovinar in pisatelj Volpi Lisjak ni skrival zadovoljstva, da je po toliko letih premagovanja ovir in težav dočakal izpolnitev enega svojih življenjskih ciljev. Izkušnje pa so ga izučile, da se tudi ob prazniku ne sme pozabiti na poglavitne razloge za ustanovitev muzeja, ki, če se politika ne bi obračala, kakor se je, najbrž niti ne bi bil potreben za ohranjanje spomina...

V koncu ribiške tradicije, gospodarsko pa tudi za obstoj slovenske narodne skupnosti pomembne panoge v Tržaškem primorju vidi tako pomemben mejnik, da je svoj, gostom namenjeni zapis v slovenščini in italijanščini zaključil z besedami:

»Upam in želim, da bi novi muzej pripomogel poleg kulturne obogatitve tudi k razumevanju političnih dogodkov, ki so travmatično vplivali na življenje ob meji z množičnimi razselitvami, naprej Slovencev pod fašizmom in potem Italijanov po drugi svetovni vojni. Politika velesil je etnično italijansko istrsko obalo dodelila Jugoslaviji, etnično slovensko obalo pa Italiji. Mi, navadni ljudje nismo imeli vpliva na to usodno barantanje in moramo sprejeti stanje, kot je. Obisk muzeja naj pripomore k spoznavanju zgodovinskega ozadja teh dogodkov, utrjevanja sožitja ter premostitvi nepotrebnih konfliktov …«

Kolesa zgodovine se ne da obrniti nazaj, dobro in prav pa se je česa naučiti – in tega ne pozabiti!