LJUBLJANA – Slovenci smo se v mednarodni raziskavi inštituta Meridian, katere rezultati so bili objavljeni prejšnji teden, v sovraštvu do ameriške vlade uvrstili v svetovni vrh. Zavihteli smo se na visoko sedmo mesto. Na lestvici so od prvega do devetega mesta nanizane Palestina, Pakistan, Libanon, Jemen, Irak, Egipt, Slovenija, Iran in Tunizija.
Zanimalo nas je, kako na – za mnoge presenetljive – rezultate raziskave gleda ameriški veleposlanik pri nas Joseph A. Mussomeli. Pravi, da je z objavo rezultatov raziskave do neke mere zadovoljen, saj je odnos Slovenije do ZDA v Washingtonu pojasnjeval vse od svojega prihoda pred več kot tremi leti, a mu je bila pripravljena verjeti le peščica ljudi. Po drugi strani, pravi, je moteče, da Slovenija iz rezultatov štrli kot osamljena evropska država in je v pogledu na Združene države Amerike bližje državam, kot so Tunizija, Egipt, Iran, Irak, Jemen in Pakistan.
Ne gre kriviti le Slovencev
Veleposlanik Mussomeli ob tem dodaja, da vendarle ne gre za takšno percepcijo Amerike kriviti le Slovencev. ZDA so v preteklosti naredile nekaj stvari – denimo napad na Irak leta 2003 –, ki so očitno številne ljudi odvrnile od simpatij. Res pa je, da se s tem vsega ne da pojasniti, saj so bili tudi državljani številnih drugih držav jezni zaradi Iraka ali škandala s tajnim zbiranjem podatkov nacionalne agencije za varnost (NSA), a to nanje ni imelo enakega učinka v odnosu do ZDA kot v Sloveniji. Zato je razloge, da je sovraštvo do Amerike v Sloveniji tako izrazito, veleposlanik nanizal v pet točk, ki jih je na koncu začinil s svojim značilnim humorjem.
Pet razlogov po Mussomeliju
Prvič. Med vsemi devetimi državami, ki so se znašle na vrhu lestvice, vidi veleposlanik jasno korelacijo: »V nobeni državi ne marajo ameriške vlade, a v nobeni ne marajo niti svojih vlad in jim verjetno še manj zaupajo.«
Drugič. Samo pred nekaj leti je bila Slovenija »otrok s plakata«, vzor uspešne postkomunistične države, pravi veleposlanik Mussomeli. Spominja se, da je za Slovenijo takrat veljalo, »da ima najboljše gospodarstvo, najvišji življenjski standard, majhno brezposelnost, prevladovalo pa je tudi mišljenje, da je stopnja koruptivnosti v državi nizka, spoštovanje vladavine prava pa na visoki ravni. Danes se je vse to razblinilo in Slovenci preživljajo krizo identitete ter resno pomanjkanje samozavesti. Vsa ta grenkoba in tesnoba se nekam morata usmeriti, ZDA pa so vedno privlačna tarča.«
Tretjič. Mussomeli opaža, da del slovenske družbe preveva nekoliko skepticizma, celo cinizma. Skepticizem se v teh sferah dojema kot znak intelektualnosti. Zato veleposlanik meni: »Nekateri Slovenci – ne vsi! – poskušajo s cinizmom dokazovati, da so pametnejši in superiornejši od ljudi okoli sebe.«
Četrtič. »Povsod, posebno pa v Sloveniji, obstaja veliko ljudi, ki to, da je kdo bogat ali močan, nagonsko enačijo s tem, da mora biti zloben. In nasprotno, če je majhen in reven, je gotovo dober,« pravi Mussomeli, ki dodaja, da so Združene države Amerike še vedno najbogatejši in najmočnejši narod, zato mora biti – po slovensko – zloben.
Petič. Veleposlanik Mussomeli je na koncu v svojem šaljivem slogu ošvrknil še sebe. Pravi: »Končno, mislim, da mora biti delo veleposlanika res zanič. Če bi ZDA samo poslale novega človeka, bi bilo vse v redu... (v smehu, op. a.)«