LJUBLJANA – Ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli se je po velikem razburjenju, ki ga je povzročil z izjavami o prelahki pridobitvi slovenske samostojnosti, in po tem, ko je »prislužil« povabilo na zagovor na zunanje ministrstvo pod taktirko Karla Erjavca, v daljšem zapisu, ki ga je objavil tudi na facebooku, (znova) razgovoril o žgoči temi. »Nihče izmed Slovencev, ki sem jih srečal, ni nikoli nasprotoval: da je slovenski narod od 2. svetovne vojne neenoten, da je boj za neodvisnost slovenski narod poenotil in da so Slovenci sedaj ponovno neenotni. Kdo lahko to izpodbija?« se med drugim sprašuje Mussomeli in se ob tem spomni tudi na 11. september 2001, ko se je zdelo, da bodo ZDA ostale enotne, vendar enotnost ni trajala dolgo. »Dogodek je bil prekratek, odziv preveč kontroverzen in politiki precinični. Stara nesoglasja (sicer ne tako globoka, kot so v Sloveniji) so se kmalu vrnila med Američane.«
Mussomeli poudarja, da je že izguba zgolj enega življenja tragedija, žalosti pa ga dejstvo, da so nekateri politiki njegove besede »cinično označili kot zaničljive do osamosvojitvenega boja Slovencev. Kajti v treh letih mojega mandata v Sloveniji sem od tisočih Slovencev, različnih političnih prepričanj, spoznal pogumno pot vaše države do neodvisnosti. Vojaki in slovenski narod so svojo dolžnost opravili, politiki ne.«
Zapis ameriškega veleposlanika objavljamo v celoti in izvirniku:
Nekaj najlepšega pri Slovencih je njihova enotnost, ko govorijo o boju za lastno državo. Njihove najboljše lastnosti kot so pogum, vztrajnost in samozavest so zmagoslavno pripomogle, da je Slovenija po tisočih letih tuje nadvlade postala samostojna država. Na začetku vojne za samostojnost nihče ni mogel predvideti kako dolga in kako krvava bo. Vsi Slovenci, posebej tisti v vojski, so bili pripravljeni na dolg in težak boj in se niso ustrašili nepredvidljive in morebiti strašne prihodnosti. Misel, da bo slovenski narod končno sam odločal o svoji usodi, je slovenski narod držala pokonci. Sanje o neodvisnosti in pripravljenost, da se za uresničitev sanj vsemu odrečejo, so Slovence združili, kot še nič drugega v moderni zgodovini naroda. Najboljša stvar pri boju za neodvisnost, za katero so se bili Slovenci pripravljeni žrtvovati in boriti, je da se je bila izbojevana zelo hitro. Slovenski narod se je z velikim pogumom in srečo izognil dolgi in katastrofalni vojni. Nekaj pogumnih vojakov je v vojni izgubilo življenje, in že izguba zgolj enega življenja je tragedija. Družine padlih so se morale soočiti z žalostjo na eni strani in ponosom, da so žrtvovale sina, očeta ali brata v boju za svojo državo na drugi strani. Zdi se skoraj čudežno, da se je vojna končala tako kmalu s tako malo prelite krvi. Ponavadi je ravno obratno, politiki državo neumno zvlečejo v vojno, ker pričakujejo hitro zmago, vojna pa se nato zavleče v leta in leta krvavih spopadov. V primeru Slovenije je bilo ravno obratno, ljudje so bili pripravljeni na dolg in težaven boj, vendar so zmagali veliko prej in laže od pričakovanega. Ta hitra in odločna zmaga je bila zelo dobrodošla. Slovenci ste se lahko vrnili nazaj v svoj vsakdan in ste lahko skoraj neodvisno od grozot na ostalih območjih bivše skupne države nadaljevali z izgradnjo moderne, demokratične Slovenije in njenega ekonomskega okolja. Vendar tako kot iz slabega lahko izvlečemo nekaj dobrega, tako tudi zmage lahko skrivajo kakšen trn. Takratna evforija, vsaj tako so mi povedali, je bila ogromna. Za trenutek so bili Slovenci enotni, usmerjeni v prihodnost ter željni in odločeni, da zgradijo novo državo zase in svoje otroke. Žal so se prekmalu vrnile razpoke v slovenski družbi in stare zamere so ponovno začele greniti življenja Slovencev. Podobno je bilo v Ameriki po dogodkih 11. septembra 2001. Pisal sem že, da smo po dogodkih tega dne mislili, da bo naša država ostala enotna, vendar enotnost ni trajala dolgo. Dogodek je bil prekratek, odziv preveč kontroverzen in politiki precinični. Stara nesoglasja (sicer ne tako globoka, kot so v Sloveniji) so se kmalu vrnila med Američane. Na osnovi teh izkušenj sem na novinarsko vprašanje, zakaj menim, da so Slovenci še vedno neenotni navedel tri razloge: 1) zgodovinska nesoglasja, ki izvirajo iz 2. svetovne vojne in čas po njej; 2) nezmožnost v času komunizma, da bi odprto spregovorili in objektivno razpravljali o teh zgodovinskih nesoglasjih in 3) nezmožnost, da bi boj za neodvisnost trajno povezal ljudi in jih popeljal v novo, enotno družbo. Zadnji razlog je močno razburil določen del Slovencev, ki upravičeno stojijo za vrednotami in pogumom, ki so podprli slovenski boj za neodvisnost. Žalostno je, da so nekateri politiki moje besede cinično označili kot zaničljive do osamosvojitvenega boja Slovencev. Kajti v treh letih mojega mandata v Sloveniji, sem od tisočih Slovencev, različnih političnih prepričanj, spoznal pogumno pot vaše države do neodvisnosti. Vojaki in slovenski narod so svojo dolžnost opravili, politiki ne. Nihče izmed Slovencev, ki sem jih srečal, ni nikoli nasprotoval: da je slovenski narod od 2. svetovne vojne neenoten, da je boj za neodvisnost slovenski narod poenotil, in da so Slovenci sedaj ponovno neenotni. Kdo lahko to izpodbija? In kdo lahko izpodbija da včasih – ironično - krize in trpljenje povežejo ljudi in gradijo nova in močnejša zavezništva? Včasih pa vojne in katastrofe uničijo in razdružijo ljudi; Bosna in Hercegovina je tipičen primer. Na drugi strani pa vojne in krizne situacije povežejo ljudi, in včasih ljudje v bitki tako močno trpijo, da stara nesoglasja izginejo. To se je zgodilo v ZDA, ko smo 50 let po naši državljanski vojni vstopili v 1. svetovno vojno in so naši vojaki krvaveli in trpeli skupaj ter tako končno začeli pozabljati na stare zamere in pričeli z gradnjo novega narodnega soglasja. Nihče ne sme dvomiti v upravičen ponos vsakega Slovenca na zmago leta 1991 in nihče ne sme dvomiti, da je imela Slovenija veliko srečo, da vojna ni bila daljša in bolj boleča. Vendar tudi nihče ne sme dvomiti, da četudi je Slovenija postala neodvisna, ni dosegla trajnega soglasja. Bitka za to soglasje bo daljša, zahtevala bo veliko poguma in terjala znatne bolečine, kajti sprejemanje zgodovinskih resnic in gradnja skupne prihodnosti zahtevata pripravljenost na tveganje ter pogum, da priznamo napake iz preteklosti. |