LJUBLJANA – Ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph Mussomeli je v »poslovilnem« pogovoru opisal, kako se je Slovenija spremenila v letih njegovega mandata. Opozoril je na frustracije ameriških podjetij s slovensko birokracijo, slovenskim politikom pa predlaga, naj bodo malo manj prepirljivi in spoštljivejši drug do drugega.
Kako bi z eno besedo opisali svoj mandat v Sloveniji?
Čudovit. Nepričakovano čudovit. Nisem si mislil, da bom tako užival. Ne želim biti čustven, a mislim, da bo moja družina doživela šok, potem ko smo tu tako dolgo udobno živeli, da je že postalo dom za nas. ZDA bodo tujina, ko se bomo vrnili.
Slovenijo boste torej imeli v lepem spominu. V kakšnem pa mislite, da bo Slovenija imela vas?
Ha, ha, ha ... No, če se Slovenci ne strinjajo o ničemer, potem najbrž tudi o meni ne bo splošnega stališča. Mislim, da si bo marsikdo oddahnil, ko bom odšel, drugi pa, če me že ne bodo pogrešali, bodo moj čas ocenjevali kot zanimivo obdobje. A mislim, da se veleposlanikov nihče ne spominja.
Vendarle ste prvi veleposlanik, ki ga je slovenski predsednik okaral, da se vmešavate v notranje zadeve.
No, to jemljem kot veliko čast (smeh). Ko te predsednik zaveznice v Natu javno kritizira, je to redko in edinstveno. A če pogledam nazaj, se zaradi tega ne morem sekirati. To bodo najzabavnejše zadeve, o katerih bom čez leta pripovedoval prijateljem (smeh).
Že veste, kdaj boste odšli?
Rezerviral sem že polet za prve dni v avgustu, a so mi iz Washingtona pred nekaj tedni sporočili, da moram počakati na naslednika. Vem, da bo to razočaralo mnoge Slovence, a ni druge možnosti. Bela hiša mora namreč izbrati kandidata za veleposlanika, Slovenija dati agrema, sledi zaslišanje v senatu in zatem še potrditev v senatu. To bi se lahko po mojem končalo najhitreje v septembru, lahko pa se tudi zavleče.
Ni to precej neobičajno?
V mojih 33 letih kariere se to še ni zgodilo. Vendar, spomnite se, nazadnje sta minili kar dve leti med imenovanjema, zato je manjše zlo, da ostanem tu, kot da ni veleposlanika. In ne gre le zame, ampak za 50 veleposlanikov, ki čakamo na odločitev Bele hiše o svojih naslednikih. Doslej so jih objavili sedem.
Ne gre torej za »sporočilo« Sloveniji, kot se je interpretiralo, ko sta od odhoda vašega predhodnika in do vašega imenovanja minili dve leti?
Ne, ne. Tudi takrat ni šlo za signal. Ko imamo opraviti z našo ali vašo administracijo oz. s katero koli, bi morali razmišljati pravzaprav v smeri, da nimajo zloveščih namenov, ampak so preprosto nesposobne. Birokracija včasih tudi kaj zašuštra.
Kako se je Slovenija spremenila v treh letih, odkar ste tu?
Običajno se države v tako kratkem času ne spreminjajo zelo, a Slovenija se je. Ponekod na boljše, drugod na slabše. Slabše je, da se je okrepil pesimizem. Ljudje so precej bolj nezaupljivi do vlade in nasičeni.
Boljše pa je, da so zdaj bolj pripravljeni sprejemati pragmatične rešitve. Novi vladi je uspelo narediti spremembe, ki so bile pred dvema letoma nemogoče – reforma referendumske zakonodaje, ustanovitev slabe banke, pokojninska reforma ... Zadeve, ki bi jih pravzaprav morali sprejeti že, ko sem prišel, in bi bila Slovenija uspešnejša in stabilnejša, ste zdaj sprejeli praktično brez truda. Kriza je tako nekatere zadeve poslabšala, na drugi strani pa je naredila ljudi prožnejše in odprte za rešitve.
Ko ste prišli, ste si za enega od ciljev postavili, da boste v Slovenijo pripeljali večjega ameriškega investitorja. Do tega ni prišlo.
No, to je eden mojih velikih porazov ... Krivda je deljena. Zamenjava treh vlad v treh letih zagotovo ni pomagala. Če bi že vlada Boruta Pahorja začela privatizacijo, bi verjetno imeli velik ameriški interes. A v Sloveniji je bilo veliko praznega teka. Stvari se niso spremenile dovolj, da bi jo tuji investitorji, vsaj ameriški, vzeli resno.
Kaj najbolj moti ameriška podjetja?
Večinoma birokracija. Vsak ima svoj lastni fevd, ki ga poskuša braniti. Če prihaja Xerox in ponuja sistem za cestninjenje zastonj, ga ne boste dobili, ker ga birokracija noče. Birokrati so tisti, ki nadzirajo zadeve, in to je zelo frustrirajoče za investitorje.
Stroški delovne sile v Sloveniji niso problem. Delovna sila je sicer res dražja kot drugod, a mi nobeno ameriško podjetje ni reklo, da je bil to razlog, da so se obrnili stran. Podjetja, ki so tu uspešna, kot je Goodyear, služijo tudi ob visokih cenah delovne sile.
Mislim pa, da se bodo stvari spremenile. Sedanja vlada ima seznam 15 podjetij za privatizacijo. Večina jih sicer ni vredna veliko in ne bo dosti zanimanja, nekaj pa. To pa bi lahko bil katalizator, ki bi Slovenijo naredil privlačno za vlagatelje. Tako kot se širijo slabe novice, se tudi dobre. A potreben bo čas. Tudi dobri ugled Slovenije ni bil uničen čez noč. Potrebnih je bilo več let frustracij.
Kje je tu problem politika?
Velika slabost sistema so osebna sovraštva. Ne gre le za to, da se ne strinjate glede politike, gospodarske in politične filozofije, ampak da prekleto ne marate osebe na drugi strani. In zaradi tega je dialog težji. Raven napadalnosti levice na desnico in desnice na levico je ... kaj takega v ZDA ni bilo že vsaj 100 let.
In slovenska politična elita ne bi smela biti presenečena, da ji ljudje ne zaupajo. Zakaj bi ji Slovenci zaupali in z njo lepo ravnali, če sami s sabo ne ravnajo dobro? Če se vseskozi podlo napadajo? Ne morete pričakovati, da bodo ljudje spoštljivi do vas, če z drugimi ravnate tako slabo. Če bi bili malo manj prepirljivi, bi bilo zelo dobro. To velja tako za levico kot za desnico.
Kaj menite o aferi Patria v Sloveniji, v kateri je bil obsojen bivši premier Janez Janša? Je možno, da bi v Sloveniji prišlo do montiranega procesa?
V klasičnem smislu, kot pod nacisti ali komunisti, ne. V subtilnejšem smislu, da bi bil neki sodnik ali pa celo senat sodnikov pod kakšnim vplivom ali pritiskom, pa zagotovo. Zato ko govorim o aferi Patria, poudarjam, da na preizkušnji niso le obtoženi, ampak celotni slovenski pravosodni sistem.
Kako se bo primer na koncu razrešil, bo prelomnica za slovensko sodstvo. Če bo višje sodišče potrdilo obsodbo in potem tudi ustavno in vrhovno sodišče, nakar bi primer šel v Strasbourg, kjer pa bi sodniki rekli, da ni bilo osnove za obsodbo, bi slovensko sodstvo izgubilo vso kredibilnost. Ne vem sicer, kakšna je resnica, kdo je kriv ali nedolžen, a upam, da bo sodstvo res zanemarilo osebnosti in politiko in ugotovilo tisto, kar kažejo dokazi. Če so trdni, potem ... No, bomo videli, kaj bo odločilo višje sodišče.
Kako komentirate razkritja Edwarda Snowdena? Zakaj si zavezniki prisluškujejo?
Mislim, da to, kar se dogaja, ni usmerjeno proti državam ali vladam, ampak da skušajo ugotoviti, kje so teroristi in kje so naslednje grožnje – ne le za ZDA, ampak tudi za Evropo. Ne želim braniti vsega, kar naj bi se dogajalo, vendar je preprosto zbiranje podatkov in oblikovanje vzorcev majhna cena za to, da lahko odkriješ novi 11. september.
Ste vi kakor koli sodelovali pri tovrstnem zbiranju podatkov od slovenskih telekomunikacijskih podjetjih?
Ne. Lahko rečem, da nismo imeli pojma o teh zadevah, in mislim, da se kaj takega v Sloveniji sploh ni dogajalo. Nič ni bilo, kolikor jaz vem.
Vaši predhodniki so bili v depešah, ki so bile razkrite na Wikileaksu, precej kritični do navez med politiko, gospodarstvom in tudi mediji. Kakšno depešo glede tega bi vi danes poslali v Washington?
Moje sporočilo je vedno enako – STA je odlična, ostali pa so zanič (smeh). No, moje depeše izražajo tisto, kar tudi govorim. Res je, imam težave z mediji in sem se že pritoževal zaradi tega. A je zdaj čutiti precej več objektivnosti in odprtosti medijev kot pred leti. Poročanja so globlja, komentarji so precej raznovrstnejši in ne več tako enotni. Pred tremi leti so bili vsi slovenski mediji tako pristranski za levico kot naš Fox za ameriško desnico.
Ko poročamo o medijih, ugotavljamo, da so še vedno težave, da skušajo politiki ali nekdanji politiki iz ozadja vplivati ne toliko na posamezne novinarje kot na urednike ali na lastnike medijev. A to velja tudi za ZDA. Mediji v Sloveniji so se v zadnjih treh letih res izboljšali, a imajo pred sabo še dolgo pot. To bi bila moja depeša za Wikileaks.
Kakšni so vaši načrti za prihodnje? Boste še obiskovali Slovenijo, tako kot jo npr. eden od vaših predhodnikov, Johnny Young?
Težko se bom vračal tako pogosto kot on. Se pa želim vrniti in moja žena me je že prisilila k obljubi, da se bova še vrnila na obisk. Če me boste seveda spustili čez mejo.
