V Sloveniji živi okoli 60.000 Bošnjakov, državljanov Slovenije, ki imajo korenine v Bosni in so muslimani. Sami so sebe nekoč imenovali Bošnjaki, mi pa njih skupaj s srbskimi in hrvaškimi prebivalci nekdanje Bosne in Hercegovine vsepovprek Bosanci. Zelo poenostavljena je tudi trditev, da so med njimi zgolj državljani nižjega socialnega sloja, večina nekvalificirani gradbeni delavci. V primerjavi z drugimi muslimani po Evropi so v Sloveniji veliko bolj vključeni v mainstream družbo, vendar jih čaka še veliko dela na tej poti. Kljub določenim težavam (negradnja džamije v Ljubljani, halal prehrana itd.) lahko z zagotovostjo rečemo, da je muslimanu v Sloveniji lažje biti musliman kot določenim muslimanom v določenih državah z večinskim muslimanskim prebivalstvom.
Borili so se na soški fronti
Prve večje skupine muslimanov so prišle na slovensko ozemlje med prvo svetovno vojno. To so bili Bošnjaki, ki so se borili na soški fronti, skupaj s Slovenci in drugimi, v uniformah avstro-ogrske vojske. Po podatkih nekdanjega poslanca Desusa, zdravnika in zgodovinarja Vasje Klavore, je v tem času na soški fronti obstajala mošeja v vasi Log pod Mangartom, ki so jo zgradili Bošnjaki iz polka BH 4. Ti so bili po izvoru iz Hercegovine, zato je imela tudi mošeja arhitekturni slog, ki je značilen za mošeje v Hercegovini. Zgrajena je bila (predvidoma) jeseni 1916, porušena pa po koncu vojne. Nekateri menijo, da so jo porušili Italijani, da bi se tako maščevali Bošnjakom za številne poraze, ki so jih doživeli od teh elitnih enot avstro-ogrske vojske.
Bržkone najbolj znan gostinski lokal na ljubljanski tržnici je Sofrica (po slovensko okrogla servirna mizica, sicer pa kajpak turcizem), katere lastnik je pravi Bošnjak in Sarajevčan Emir Hadžialagić. Emir je prišel v Slovenijo leta 1995, po končani moriji v svoji Bosni in Sarajevu, o Sloveniji ga je lahko podučil njegov brat Edim, nogometaš, ki je od leta 1991 do leta 1997 igral najprej pet let pri Mariboru in nato še dve pri Olimpiji.
K rojaku zahajajo uspešni možakarji, kot so Kerim Dizdar, zdaj slovenski gradbeni podjetnik, nekoč šef kabineta velikega bosanskega partijskega funkcionarja Nijaza Dizdarevića; prav tako pa tudi Asim Hamidović, ki ima v Ljubljani tekstilno podjetje Telma. Z družino je prišel leta 1992 iz Banjaluke, z ženo Aneso sta na noge postavila družinsko podjetje, v katerem sta zdaj zaposleni tudi hčerki Alma in Aiša, ki sta pri nas diplomirali iz ekonomije.
Kiparska prijatelja
Najbolj uveljavljeni in priznani Bošnjak pri nas pa je kipar Mirsad Begić. Poleg Jakova Brdarja, ki je hrvaške nacionalnosti, najboljši kipar na Slovenskem. Zanimivo, da sta velika prijatelja, musliman Begić in Hrvat, torej rimokatolik, Brdar, doma le nekaj deset kilometrov narazen. Mirsad je iz Glamoča, Jakov pa iz Livna, oba sta diplomirala na ljubljanski likovni akademiji in pri nas živita in ustvarjata že več desetletij. Begić je absolutna avtoriteta med Bošnjaki, spoštovan in ugleden, ko on govori (menda to rad počne), vsi utihnejo.
Begićevo najimenitnejše (ali pa vsaj širši javnosti najbolj znano) delo so bržkone kljuke na vratih ljubljanske stolnice, prav ta teden pa je bila na križišču Božičeve in Štajerske ceste v Ljubljani odkrita njegova nova javna plastika – portret pisatelja in dramatika Petra Božiča, zadnjega ljubljanskega boema v najžlahtnejšem pomenu besede. Begić ima še vedno atelje v tako imenovanem Brlogu, v kleti hiše zraven Drame. Do Šumija, nekdanjega kultnega lokala prek ceste, v katerem je bil Božič stalni, Begić pa občasno gost, ni bilo ravno daleč. Božič (umrl je leta 2009, bidermajersko stavbo nekdanje tovarne bombonov in peciva Jožefine Schumi in naslednikov so podrli že prej), je nadvse rad in hrupno debatiral, Begić pa se mu je marsikdaj pridružil...
Bosanski zet Jasnič
Med nami je tudi Enver Bukić, šahovski velemojster, doma iz Banjaluke. Od leta 1991 živi v Ljubljani, rojstnem mestu žene Vere Križišnik Bukić, znane slovenske zgodovinarke. Tudi gospa Vera je šahistka in zanesljivo je bila prav magična igra na igralni deski (šahovnici) tista, ki je zbližala Banjalučana in Ljubljančanko. Z Bošnjakom je poročena tudi verjetno najlepša slovenska filmska igralka vseh časov – Špela Rozin. Njen mož je sarajevski slikar, kozmopolit Ismet Mujezinović.
Le malo pa nas ve, da je bosanski zet tudi Ljubo Jasnič. Trajnožareči vsestranski funkcionar, delujoč v športu, politiki in tudi poslih, je mož gospe s hudo dolgim nazivom: prim. mag. Dunja Latifić Jasnič, dr. med. Doktorica Dunja je specialistka za ultrazvok srca in predoperativno pripravo. Zagotovo ni naključje, da si je nekdanji sekretar Desusa (s Karlom Erjavcem se nista razšla ravno prijateljsko) in aktualni predsednik Zbora za skoke in nordijsko kombinacijo, torej veliki šef slovenskih smučarskih skakacev in tekačev, ko je bil še v službi pri Petrolu, želel iti za direktorja slovenske naftne družbe v Sarajevo.
Zelo uspešen Bošnjak med Slovenci je tudi mariborski galerist Smail Festić, ki pa ga po pomembnosti že presega hčerka Mejra, profesorica na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti in viceguvernerka Banke Slovenije predvidoma do leta 2017. Do takrat ima doktorica znanosti zamrznjene tudi pedagoške dejavnosti na mariborski fakulteti
Na njih smo (bili) ponosni...
Seveda ne moremo mimo bošnjaških športnikov: kopica hokejistov z Jesenic, košarkarjev in nogometašev, tudi članov slovenskih reprezentanc v teh športih, ima bosanske korenine oziroma so muslimanske veroizpovedi, med njimi pa zastavo nosi nogometni reprezentant, eden najboljših vratarjev na svetu, Ljubljančan Samir Handanović, član milanskega Interja. Poleg njega so reprezentanti z bošnjaškimi koreninami še Belokranjec iz Kanižarice Jasmin Kurtić in Jeseničan Miral Samardžić in tudi vratar Maribora, Samirjev bratranec Jasmin Handanović. Nepogrešljiv člen hokejske reprezentance je še en Jeseničan, Sabahudin Kovačević, košarkarske pa Ljubljančan Edo Murić. Bosanci, kot smo jih nekoč imenovali, in smo jih Slovenci razlikovali od hrvaških in srbskih Bosancev le po muslimanskih imenih, pa še to se nam sploh ni zdelo pomembno, so že pred petimi desetletji tudi krepko zaznamovali nogometni klub Olimpija. Najprej je že leta 1961 iz beograjskega Partizana prišel Nijaz Kulenović, doma iz Banjaluke, za njim pa iz sarajevskega Železničarja Kasim Kokot in Mahmut Kapidžić. Okroglo desetletje sta bila ne samo nepogrešljiva člana prve enajsterice, temveč tudi ena najboljših igralcev tedanje Olimpije. Kapidžić je v Ljubljani ostal za vselej, se tu poročil in je oče nekdanje odlične rokometašice in reprezentantke Slovenije Irme Kapidžić.
