LJUBLJANA – »Če je minister Janko Veber res predlagal brigadirja Davida Humarja za imenovanje v čin generalmajorja in če ga je res videl kot načelnika Generalštaba Slovenske vojske, potem je premier Miro Cerar z njegovo odstavitvijo opravil samo dobro delo.« Tako pravi Janez J. Švajncer, upokojeni brigadir in naslovni generalmajor, vodja Vojnega muzeja Logatec. Humar, danes brigadir Slovenske vojske, naj bi bil po neuradnih informacijah najprej predviden za napredovanje v čin generala, nato pa naj bi se, ker bo imel sedanji načelnik Generalštaba Slovenske vojske Andrej Osterman kmalu pogoje za upokojitev, Humar zavihtel na mesto prvega moža Slovenske vojske.
Švajncer je na načrte, ki so po njegovi oceni sporni zaradi Humarjeve preteklosti, v pismu, ki je zakrožilo po spletu, opozoril prijatelje. Zapisal je: »Če je minister Veber Humarja, povzročitelja vojaškega upora v Vipavi, res predlagal za generala, potem ga je Cerar odstavil še prepozno. Ker ima mogoče kdo med vami naslov Davida Humarja, naj mu – prosim – pošlje naslednje sporočilo. Gotovo nisem edini, ki si je zapomnil njegovo vlogo pri vojaškem uporu v Vipavi in kako je potem popolnoma odpovedal kot poveljnik. Jaz tega ne bom načenjal, toda prej ali slej bo nekdo načel, in takrat bo sramota večja, kot če se David Humar tiho zdaj umakne kar sam. Naš pesnik ni kar tako zapisal, da v visoki vrh lete z neba strele. Če je pameten – to pa je, toliko sem ga spoznal –, se ne bo dal razglasiti za generala. Naj mu to, prosim, nekdo prenese. Iskreno in brez vsakega sovraštva.«
Ko smo ga povprašali, kaj natančno je tisto, zaradi česar David Humar po njegovi oceni ne more na tako visok vojaški položaj, je pojasnil: »Oseba, ki v kritičnih trenutkih tako popolnoma odpove, kot je David Humar leta 1992 ob vojaškem uporu v Vipavi, ne more biti značajsko ustrezna za nobeno odgovorno delo, kjer se lahko pojavijo preizkušnje in mogoče še hujši kritični trenutki. Zlasti občutljivo področje je obramba, v slovenskih razmerah obramba in reagiranje ob naravnih nesrečah. Za vodenje vojaške organizirane sile v takšnih primerih mora biti oseba, ki je svojo preudarnost, osebno trdnost in zmožnost reagiranja pokazala že prej kot poveljnik vojaških enot na različnih ravneh. Verjamem, da je bil brigadir Humar izreden oficir po raznih štabih v tujini, toda tam je bolj kot sposobnost potrebna servilnost. Pri načelniku generalštaba mora biti ravno obratno.« Poveljnik bataljona je bil tistega leta 1992 na dopustu, njegov namestnik Humar je bil po Švajncerjevih besedah odgovoren za vse, kar se je dogajalo: »Kljub temu da so vojaki samovoljno, demonstrativno zapuščali vojašnico, ni ukrepal. Bili sta samo dve možnosti: ali je popolnoma odpovedal kot poveljujoči in se je bal lastnih vojakov ali se je zavedal, kaj se dogaja, vendar ni hotel ukrepati.«
Vojska: Neobjektivna ocena
Švajncerjevo pismo smo posredovali tudi brigadirju Humarju. Na konkretne trditve Humar ni odgovoril, niti v vojski niso zanikali Humarjevih novih kariernih priložnosti. Iz službe za odnose z javnostmi Slovenske vojske so brigadirja vzeli v bran: »Brigadir David Humar je v svoji dolgoletni vojaški karieri uspešno opravljal mnoge, tudi poveljniške dolžnosti tako doma kot v tujini, kar dokazujejo tudi ocene in pohvale priznanih domačih in tujih vojaških strokovnjakov in poveljnikov. Leta 1992 je poveljujoči David Humar, takrat še poročnik, skupaj s sodelavci, kljub temu da je vojašnico v Vipavi samovoljno zapustilo nekaj nabornikov, zagotovil izvedbo vseh nalog skladno s predpisi. Zato odločno zavrača navedbe gospoda J. J. Švajncerja in njegovo videnje takratnih dogodkov, ki se razlikuje od videnja številnih prisotnih ob dogodku v vipavski vojašnici. Omenjeni gospod je že vrsto let v pokoju, zato je njegovo ocenjevanje primernosti povišanja brigadirja Humarja vprašljivo in neobjektivno, še posebno ker navaja dogodke, ki so se odvijali pred več kot 20 leti, v katere so bili vključeni takratni naborniki.«
Švajncer pravi: »To je njihova vojska, z njo naj delajo, kakor vedo in znajo, in za to tudi nosijo vso odgovornost. Nisem na nobeni strani, za nobeno in proti nobeni, zato tudi ne morem vedeti, kaj počne kateri od ministrov.« In dodaja, da bi bilo treba na ministrstvu za obrambo in v Slovenski vojski ukrepati »že takrat, ko so javno objavili, da nameravajo kupiti dve brezpilotni letali in več kot 1000 avtomobilov. Tak predlog ni bil samo neresen in v nasprotju z obrambnimi cilji Slovenske vojske, pač pa v sedanjih težavnih razmerah ljudi, ki so v vojski zaposleni, dobesedno škodljiv.«
