LJUTOMER – Čeprav je močno deževje z rahlo točo minuli četrtek popoldne in zvečer dodobra ohladilo tudi Prlekijo, je bilo ozračje tudi včeraj zlasti po vinorodnih Jeruzalemskih goricah zelo vroče. Vročino in hkrati žalost je povzročila tragedija, ki se je, ironično, prav na petek, 13., zgodila v gozdu Kačure, le nekaj metrov od glavne ceste med Ljutomerom in Ormožem, zunaj kraja Radomerje. Okrog pol devetih zjutraj je bil gozdiček še miren in spokojen, le kakšnega gobarja bi lahko opazili, malce pozneje pa so idilo odgnale sirene policijskih in reševalnih vozil. Slednji so ob gozdni potki pobrali hudo ranjenega 64-letnega Janeza Filipiča, enega izmed najbolj znanih in naprednih kmetovalcev iz bližnjega Radomerščaka 39. Odpeljali so ga v bolnišnico v Rakičan pri Murski Soboti, kjer pa so zdravniki malo pozneje lahko le ugotovili smrt. Čeprav bo vzrok uradno razkrila obdukcija, je popolnoma jasno, da je nastopila zaradi strelne rane v sprednjem predelu glave, menda prav na čelu.
Dva sta mu grozila
Le nekaj minut prej je nesrečni Janez poklical na telefonsko številko 113 in policistom sporočil, kje je. Menda jim je še povedal, da naj bi mu grozila neznana moška, a čeprav so se policisti takoj napotili na opisani kraj, je bilo prepozno. Janez je že ležal v krvi z luknjo v čelu.
Direktor Policijske uprave Murska Sobota Drago Ribaš nam je pozneje potrdil, da preiskava še poteka ter da gre najverjetneje za samomor. Le nekaj deset metrov stran, v gostišču Stari hrast v Radomerju, nam je natakarica Brigita, ki še ni vedela, da je Janez mrtev, povedala, kako mu je nekaj po osmi uri zjutraj postregla kavo. Ni čutila nobene napetosti, dodala je le, da je bil Janez tudi tokrat vesel in dobre volje kot vedno. »Bil je dober gost, vedno razpoložen in dobre volje. Vsi smo ga imeli radi, in tudi danes ni nič kazalo, da bi imel kakšne težave, kaj šele da bi bil sposoben storiti samomor. Vedno je bil dobrodošel v našem lokalu.«
Razumeti ne more niti vaščan Branko Vrbančič, ki, ko smo se pogovarjali, še prav tako ni vedel za Janezovo smrt, čeprav je slišal, da so ga hudo ranjenega odpeljali v bolnišnico. »Bilo je zjutraj okrog 8.30, ko sva tukaj na terasi gostilne skupaj spila kavo. Kot vedno je bil tudi tokrat dobre volje in mi je razlagal neko anekdoto, kako ga je pred dnevi neki lovski kolega nekoliko potegnil za nos, da je zaman iskal obstreljenega srnjaka. Nikoli si ne bi mislil, da bi bil zmožen poseči po lastnem življenju.«
Na veliki in uspešni kmetiji Filipičevih, dober streljaj od vinorodnih Jeruzalemskih goric, kjer so sorodniki, sosedje in znanci že izražali sožalje vdovi Mariji, sinu Janku in vnuku Tadeju, nas je dočakala velika žalost. Kljub temu nam je Marija razložila, da je na Janeza v zadnjem obdobju očitno nekaj močno pritiskalo, a kljub temu ni nič kazalo na to, da bi lahko storil samomor.
Ni se vrnil
»Res smo bili dolžni kredit, ki smo ga najeli za gradnjo gostinsko-turističnega objekta na drugem koncu posesti, a ga nismo mogli odplačevati. Toda cenitev objekta je bila opravljena, vreden je 140.000 evrov, in je presegala naše dolgove, tako da nismo videli težav, saj bi lahko nedokončani objekt prodali in svoje pobrali. Toda očitno so se našli kakšni izterjevalci ali izvršitelji, ki so kljub temu pritiskali nanj. Nam ni nič povedal, a vztrajam, da ni bil zmožen prostovoljno storiti samomora. Sinoči, torej v četrtek zvečer, mi je dejal, da bo šel danes v Maribor, na banko, ali k izvršitelju, ki ga je včeraj klical, kjer se bo poskušal o vsem dogovoriti, potem pa bo zavil še do Ptuja, kjer bi mu puškar popravil puško. Okrog 6.45 je šel od doma in ga ni bilo več nazaj. Povedal mi je še, naj pripravim položnice, da bi jih šla skupaj v Ljutomer poravnat. Kar koli se je zgodilo, ni čisto, saj sem prepričana, da samomora ni storil. Nikoli si ne bi stregel po življenju,« nam je s solznimi očmi razlagala vdova Marija in dodala, da imata poleg sina Janka, ki živi doma, še enega, mlajšega sina, ki pa je bil med tragedijo z družino na morju in so ga že obvestili o očetovi smrti.
»Tudi če se je zainvestiral in zapufal, bi se že našla rešitev, in Janez se je tega zavedal. Zato ponavljam, da si ni segel po življenju. Upam, da bodo policisti in kriminalisti to tudi potrdili. Mi moramo pač nadaljevati, na kmetiji ni počitka, verjamem pa, da bomo rešili terjatve banke in spet normalno živeli. Normalno? Ne vem, kako bom brez Janeza,« je s cmokom v grlu nadaljevala Marija, ki jo je kot strela z vedrega prizadela tragična novica – okrog 10. ure ji jo je prinesel policist, rekoč, da je Janez mrtev, ker mu v bolnišnici niso mogli pomagati. Pred tem pa tako ali tako niso ničesar vedeli. Medtem je Janko pripeljal očetov avtomobil, pozneje, ko je na kraj dogodka peljal še rože, pa nam je zaupal, kako mu je oče pred jutranjim odhodom od doma povedal, naj vse zaklepa, ker da je zjutraj videl dva neznanca pri novi hiši. »Mislim, da bi lahko bila kakšna izsiljevalca ali kaj drugega ...«
