Mrtvega očeta ne sme pokopati

DOMŽALE – Družinski spori seveda niso nič novega, toda to, kar se dogaja 30-letnemu Manfredu Dimicu, je posebnost celo za našo sodno prakso. Njegov oče Alojz, ki je umrl 17. februarja letos, je zaradi absurdne zmede še vedno nepokopan. Vse od smrti je v hladilnem prostoru na Žalah v Ljubljani. 
»Včeraj sem ga šel pogledat,« nam je pred dnevi zaupal Manfred. »Bilo je grozno. Truplo razpada in je že povsem neprepoznavno,« je skrušeno povedal. Njegov oče je tam že 65 dni, skrajni zakonski rok za hrambo pa je 60 dni. Predviden je, če pokojnik nima svojcev, ki bi poskrbeli za pogreb.

Poslednja volja

Manfred se še dobro spominja, ko ga je oče kot fantiča peljal do njihove družinske grobnice na pokopališču v Domžalah. »Vidiš, tukaj bom pa tudi jaz počival,« mu je dejal.

Odvetnik Milan Vajda je štiri mesece pred njegovo smrtjo prisostvoval zapisu Dimičeve poslednje volje. Nezadržno se je bližala tvegana operacija aortne zaklopke, Alojzu je odpovedovalo srce. Ker si je tako želel, da bi bil pokopan v grobnici skupaj z očetom Francem, mamo Frančiško in bratom Janezom, ki je umrl 2013., je dal svojo poslednjo voljo tudi overiti: »V primeru smrti želim, da sin Manfred poskrbi za moj pogreb, ne želim upepelitve, temveč pogreb s krsto. Moja izrecna želja je, da sem pokopan v družinski grobnici rodbine Dimic, v kateri ležijo moja mati, oče in brat. Po smrti očeta sem jaz skrbel in plačeval tudi vse stroške, povezane z vzdrževanjem družinske grobnice, po smrti matere pa sem prepustil skrb za grobnico že pokojnemu bratu, saj je bil dogovor med materjo, menoj in bratom takšen, da kdor dobi tudi mamino hišo, je dolžan skrbeti za družinsko grobnico. Rad bi še povedal, da sem bil s strani Okrajnega sodišča v Domžalah poučen, da družinska grobnica pripada izrecno družini mojih pokojnih staršev, in imamo, kot je vedno govorila tudi pokojna mati Frančiška, pravico biti pokopani v njej vsi njeni otroci.«

Kot da bi Alojz slutil težave. Da bo njegova smrt, ki je nastopila še pred predvideno operacijo, že tako sprto družino tudi dokončno razklala. Manfred je prepričan, da se to dogaja tudi zaradi oporoke očetovega brata, ki je leta 2012, potem ko sta zgladila dolgoletni spor, zapustil dobršen del nepremičnega premoženja prav Alojzu. »Menim, da so prav zaradi tega še vedno jezni in se mi želijo maščevati!«

Brat tožil brata 20 let

Zgodilo se je, da je po smrti Alojzovega brata postala najemnica družinske grobnice njegova žena Ljudmila, to je Manfredova teta. In ta zdaj ne da soglasja k humanemu in pietetnemu pokopu svojega svaka, ki je umrl v 84. letu starosti. Četudi je Manfred ponudil, da bi naslednjih deset let plačeval najemnino za celotno grobnico, 79-letna Ljudmila vztraja pri svojem.

Zadeva je šla tudi že na domžalsko sodišče. Tam je 12. aprila Ljudmila tudi jasno in glasno povedala, zakaj ne popusti: »Soglasja za pokop ne dam, ker nam je Alojz naredil toliko hudega, in zato mi je tudi moj pokojni mož rekel, in to je bila tudi njegova želja, da bi rad v miru počival. Alojz je Janeza tožil 20 let. Vedno sta se kregala.«

Sodnica Anica Grilj jo je tedaj vprašala, ali bi nastala kakšna škoda, če bi bil Alojz Dimic pokopan v tej grobnici. »On ima svoj grob, mi imamo pa svojega.« Ljudmilin odvetnik Andrej Turk pa jo je pobaral, ali bi nemara izkopala pokojnega moža, če bi sodišče dovolilo pokop Alojza Dimica v družinsko grobnico. »Da!« je bila odločna. In še: »Ne vem, katera želja je več vredna, ali od pokojnega moža ali od pokojnega Alojza! Ne, on ne bo počival skupaj z njim!«

Odvetnik Turk je ocenil: »Sodišče si ne sme privoščiti, da bi izdalo začasno odredbo, s katero bi dovolilo ta pokop v družinsko grobnico, pozneje pa bi se izkazalo, da ni bila upravičena. Ne le da bi bila s tem oskrunjena pieteta brata in staršev, temveč tudi Alojza.«

Spor med bratoma se je začel že kmalu po smrti njune mame Frančiške leta 1988, saj naj se Janez ne bi držal materine želje iz oporoke, »da mora ostati njena soba nedotaknjena z vsemi umetniškimi slikami, s koncertnim klavirjem Stelzhammer, umetniško skrinjo Karlovšek, sliko Keopsove piramide, delo prof. Lapajneta v času njegovega obiska v Egiptu, vsaj do smrti njenih treh otrok«.

Do evropskega sodišča

Sodišče je naposled zavrnilo izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da so odnosi med družinama skrhani do konca. Nevzdržni. Zato preprosto ni moglo slediti predlogu Manfreda Dimica – za nadomestitev soglasja za pokop. 
»Poslednje volje pokojnika in pravice do duševne integritete predlagatelja sodišče ne more šteti za absolutni, ampak ju je treba upoštevati do tiste mere, dokler takšna volja ne posega v osebnostne pravice druge osebe.« 
Ker Ljudmila Dimic ne želi in tudi ne bo podala soglasja za pokop pokojnega svaka v družinsko grobnico, »poseg v njeno svobodno voljo in voljo njene družine nedvomno predstavlja poseg v njihove osebnostne pravice, saj posega v njihovo notranje življenje, v njih povzroča žalost, jezo, strah, tesnobo …« je zapisala v sklepu sodnica. In še: »Ker pokojni Janez Dimic ni izrazil svoje volje, s kom bi želel biti pokopan, odloča o tem oseba, ki je stalno z njim živela. /…/ Morebitna poslednja volja pokojnega Alojza Dimica tako ne more vplivati na voljo Ljudmile Dimic in posledično njene celotne družine, saj neposredno posega v njihove osebnostne pravice. Ustava Republike Slovenije in zakon poudarjata, da se po smrti osebe varuje integriteta trupla, podoba in čast umrlega ter pietetna čustva in najemnika groba.«

Od Manfreda Dimica, ki bo, kot pravi, svojo in očetovo pravico iskal vse do evropskega sodišča, če bo treba, sodišče zahteva, da svoj odnos do pokojnega »izvršuje le na tak način, da ne posega v čustva drugega svojca in najemnika groba«. Sodišče namreč ugotavlja, da je treba pri tako občutljivih zadevah upoštevati ne le voljo pokojnika, temveč tudi voljo najemnika groba. »Grob je mesto pietete, ne pa za razreševanje (novih in še dodatnih) sporov.«

Manfred Dimic, ki mora pokojnega očeta poslej obiskovati v neugledni hladilnici, za katero tudi mastno plačuje, se nikakor ne more sprijazniti s takšno odločitvijo. Prepričan je, da je bila želja njegovega očeta izrecna, in zato ne bi smel obstajati nikakršen dvom.

»Želja pokojnika o načinu in kraju pokopa je tudi v skladu s pravnim redom,« še pravi, »zato je njeno spoštovanje edina prava pot. Odnos do mojega pokojnega očeta bi moral biti spoštljiv, svojci in prijatelji se morajo spominjati njegovih dobrih del in uspehov, medtem ko je treba morebitne slabe lastnosti ali nesporazume zamolčati oziroma nanje pozabiti.«

Če bi bilo res tako, bi bil njegov oče že zdavnaj pokopan. Tako pa razpada na nečloveški način. Manfred Dimic ve: »Če ne bom mogel izpolniti njegove poslednje volje, ne bom mogel v miru živeti.«