Prvomajski prazniki so bili tudi brez plehbande prava budnica. Po dolgi zimi je narava eksplodirala, slovenska politika pa ponosno paradirala. Dosegla je fantastični uspeh: državo, ki jo (za)fura, ji je uspelo zapufati še za tri milijarde zelencev in podaljšati agonijo pred prihodom trojke. Mimogrede, glede na vsesplošno godljo, v kateri smo, bi bilo še najbolje, če pride na obisk četvorka.
S prvim majskim soncem in poletnimi stopinjami se je na plan kajpak vsula tudi armada na dveh kolesih. V dolini Kokre, od Preddvora do Jezerskega, sem po cesti vijugal med kolesarji in motoristi, še nevarneje je bilo v ljubljanski gneči, kjer so med kolonami avtomobilov slalomirali motorji. Po tradiciji so švigali mimo vrste, najraje po desni. Na eni od fotografij zastojev na primorki, denimo, pa je dobro viden še tretji, vmesni pas, sestavljen ad hoc – iz motociklov.
Siti lačnemu ne verjame, avtomobilist motoristu menda še manj. Sodobni jezdec, ki mora na vajetih brzdati tudi sto konj in več, mi vseeno dopoveduje: Moraš razumeti, da motorist v vročini ne more dolgo čakati za avti, tudi prehitevanje po desni je v mestu popolnoma logično. In tako in take dalje.
Verjamem, da je pod oblazinjeno čelado in debelim usnjem težko potrpeti v vrsti: zgoraj sonce, spodaj razbeljeni asfalt, spredaj auspuh. Nikoli pa ne bom razumel motoristovega lahkovernega pričakovanja, češ da ga bo avtomobilist, ki se vključuje na prednostno ali drema v koloni, že nekako opazil. Mnogi šoferji namreč ne vidijo dlje od svojega komolca, ki ga med počasno vožnjo radi malo po frajersko posončijo. Ob alkoholu, glasni muziki in le malenkostno spremenjeni smeri vožnje je nezgoda le še vprašanje naslednjega križišča.
Potem ko je lani na naših cestah v prometnih nesrečah umrlo 18 motoristov, predlani 28, so letos od 26. aprila do 4. maja tragično padli štirje, če štejemo še 55-letnega Novogoričana v soboto pri Poreču. Je opozorilo vsem nam pred začetkom glavne sezone lahko še grozljivejše?
