Mrtev golob v hladilniku, mačji dreki po pohištvu

LJUBLJANA, BREZOVICA – »To je resnica Ljubljane – ptice, ki jih ljudje pošastno mučijo in pohabljajo. Zvezujejo in zavozlavajo jim prste, nožice, da te v peklenskih bolečinah odmirajo. To se dogaja že dolga leta.« Tako je svoj prispevek začela Mojca Vočko, ki se razglaša za raziskovalno novinarko. Razpreda o brutalnem mučenju golobov in nadzornih organih, ki nič ne ukrenejo. Golobi so očitno njena strast, njeno življenjsko poslanstvo, pri tem pa pozablja nase, na druge ter na lastnino, ki ni njena.

Ko smo prisluhnili razburjenim sogovornikom, Anki in Mitji Lebanu ter Silvi Rutar, ki jih je Vočkova oškodovala vsaj za dve stanovanji, si ne moremo, da ne bi pomislili na strokovni izraz, ki se mu reče kompulzivno kopičenje. Ti ljudje so prepričani o svojem prav, na določene stvari so tako čustveno navezani, da jih začnejo na lepem nenadzorovano kopičiti. Toda vse ima seveda svoje meje. »Mojca je šla predaleč!« so vsi trije prepričani. Čeprav se Anka in njen sin Mitja prej nista poznala s Silvo, so že po nekaj skupnih besedah ugotovili, da jim je Mojca prepevala pravzaprav isto pesem.

»Ni takega svinjaka«

»Prvega avgusta 1999 sem Mojci oddala stanovanje v Trnovem,« je spregovorila Anka Leban, s katero smo se v dopoldanskih urah dobili pred enim izmed trnovskih blokov. Prestrašeno je pogledovala tja proti drugemu nadstropju, kjer so bila vsa balkonska okna do konca polepljena. Kot da se ne bi smelo česa videti …

»Dve leti je bilo vse v najlepšem redu, potem pa je začela plačevati v zamikih, zadnje nakazilo sem prejela maja 2010, pa še to le za november in december 2009,« je pripovedovala. Potem pa se je Mojca dobesedno pogreznila v zemljo. Gospa Anka se je z njo srečala le takrat, ko sta podaljševali pogodbo. »Pa še to v glavnem po lokalih ...« V svojem stanovanju je bila nazadnje pred tremi leti.

Konec septembra lani pa je njenemu sinu Mitji dokončno prekipelo. »Poglejte, čudno se mi je zdelo, da podnajemnica ne plačuje stroškov, ne najemnine, da se ne javlja, celo takrat ne, ko smo jo pozvali prek sodišča,« je dejal. Vse so morali plačevati Lebanovi. »Nastalo je za deset tisoč evrov neporavnanih obveznosti,« sta zakričala v en glas. Večkrat so jo opozorili tudi sosedje, naj na balkonu že enkrat postavi protigolobno zaščito. »A Mojca se ni dala, dejala jim je, da ni morilka ptic,« je vedela povedati Anka. Golobov pa je bilo iz dneva v dan več.

Mitja nam je zaupal: »Pošteno me je začelo skrbeti, kaj se vendar dogaja z našo lastnino. Dva tedna sem oprezal in nisem mogel verjeti. Zdelo se je, kot da golobi nenehno frčijo noter in ven iz stanovanja. Balkonska vrata so bila noč in dan odprta, nakar mi je prekipelo, tega nisem mogel več gledati.« Poklical je policijo. Ko so 26. novembra vdrli v stanovanje, niso mogli verjeti svojim očem: stanovanje je postalo vrelišče smradu, ptičjih drekov, ki so curljali po pohištvu in po Mojčinih stvareh, ki si jih je medtem kupila, po njenih oblekah, številnih knjigah, dragem stolu, hladilniku in elektroniki. »Ostal sem brez besed. Ni takšnega svinjaka!« se je z grozo spominjal Mitja. »Bilo je kot nekakšno letališče golobjih iztrebkov!« Lebanovi so končno zamenjali ključavnico. Ampak samo do naslednjega dne, ko jo je Mojca odlomila, pravi Mitja. Pri poštnih nabiralnikih se je takrat pojavila pred Anko. »'Proti vam bom sprožila dve kazenski ovadbi, noben pravni sistem vas ne bo mogel zaščititi! Povrhu mi boste morali priskrbeti še novo stanovanje,' mi je grozila,« se Anka še živo spominja. Ko je Mitja videl, da grozi materi, jo je opozoril: »Gospa, uničili ste mi stanovanje. Ta pa meni nazaj: 'Nehajte se vtikat vame, ker me fizično ogrožate.'» Spet je poklicala policijo, in ne boste verjeli, družina Leban je spet brez vstopa v svoje stanovanje.

Še tretja hiša?

Mitji in Anki pa se takrat še sanjalo ni, da na drugem koncu Ljubljane, na Brezovici, obstaja enak svinjak. Spet Mojčin. Le da je tu, na Komarijski poti, nasrkala Silva Rutar. Ta je 25. septembra lani oddala skoraj sto kvadratov v najem – Mojci Vočko, in to s podobno zgodbo: »Plačala je varščino, dve najemnini in mi pustila goro stroškov, 800 evrov elektrike, denimo, in stanovanje, oh, vse bo treba vreči ven!« Že po mesecu njenega bivanja je Silvo poklical svak in ji dejal, da so v stanovanju več kot očitno golobi. In to ne le v pritličju, tudi v prvem nadstropju. Izkazalo pa se je, da so bile tudi mačke. Tudi tukaj so bila vsa okna polepljena s časopisnim papirjem, da se ni nič videlo, tudi tukaj je Mojca vsakič, ko je Silva hotela preveriti, kaj se dogaja z njeno hišo, poklicala policijo. »Za vsako našo intervencijo je klicala policijo. Vsakič!« Tudi tukaj je grozila, da motijo njeno posest, ter bila nedosegljiva. Tudi tukaj je tako kot pri Lebanovih razbila umivalnik, da so lahko golobi pili vodo. Tudi tukaj je praktično ni bilo (menda obstaja še tretja hiša), prihajala naj bi le ponoči, ko naj bi, kot so vedeli povedati, tja prinašala živali.

Zanimivo, Anka in Silva sta povedali, da ju je Mojca Vočko prepričala z izjemno urejenostjo, bila naj bi prava dama, vselej z rutko, v modnih oblačilih.

Očitno je morala Mojca naposled rešiti golobe pred intervencijo Lebanovih. Nič hudega sluteča Silva pa še kar ne more verjeti, normalno, saj je ob stanovanje: »Le kako mi je mogla uničiti stanovanje?«

Nas pa zanima, kje so bile pristojne institucije, ki so jih tako Lebanovi kot Rutarjeva nenehno opozarjali.