Smrt je sestavni del življenjskega ciklusa, odnos do nje v zavesti prebivalstva pa je bil v preteklosti močno prežet z religijo. Pogrebi, pogrebni rituali in žalovanje so imeli v vaških, trških in mestnih skupnostih svoje zakonitosti, po različnih slovenskih regijah tudi svoje posebnosti.
Zemeljsko življenje je nekoč pomenilo pripravo za večno življenje v onostranstvu. Smrt posameznika je bila javni dogodek vse verske srenje. Kot je pogrebne običaje devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja opisal dr. Rajko Ložar, je po smrti vse narobe. Domače je navdala s strahom, zato so ukrenili vse potrebno, da bi se izognili škodljivim posledicam. Mrliču so takoj zatisnili oči, da ne bi koga potegnil nase ali poklical za seboj, in za kratek čas odprli vsa okna, da bi duša rajnkega mogla oditi iz sobe. Ustavili so stensko uro – pokojnikova ura se je iztekla.
Izlivanje vode iz škafov
Sledila je vrsta čarovnih dejanj: izlivanje vode iz škafov, v mrliški sobi so preobrnili mizo in stole, pogasili ogenj na ognjišču. Ta in podobna dejanja so preganjala mrtvaka iz hiše. S smrtjo gospodarja ali gospodinje je pri hiši vse narobe, vsega starega je konec, vse je treba preobrniti, preurediti in spremeniti ter ustvariti razmere za novo življenje in novega gospodarja. Nobena stvar v mrtvečevi hiši ni več njegova last.
Smrt je oznanil mrtvaški zvonček – navček v vaškem cerkvenem zvoniku. Sledilo je vabilo k pogrebu, ki so mu rekli tudi ukazat, velevat ali ukazat k pogrebu. Mrliča so brez krste položili na visok oder – na pare, deske položene na dva stola ali desko, ki je segala od enega okna do drugega. Na Pohorju in v vzhodnem Štajerskem so rekli, da položijo mrliča na pravico.
Vaščani so zatem hodili kropit – razprševat kapljice blagoslovljene vode po mrliču. Na Koroškem kropilec ni smel pozdraviti dober dan ali dober večer, kajti drugače bi mrtvi vstal in rekel: »Če je dober, pa pojdi ti na moje mesto spat.« Do jutra so nato mrliča vahtali, vrvali ali šli k njemu bedet ali čut. Mrliča so vahtali, da ne bi pobegnil, pri tem pa, zanimivo, bili tudi prešerne volje in poleg žalostnih peli vesele pesmi. Vse z namenom, da bi se zavarovali pred nalezljivo smrtjo. Ob smrti je tudi delo obstalo.
Pogrebci so iz hiše mrliča iznesli z nogami naprej, sicer bi se lahko njegova duša vrnila v hišo. Sledili so poslovilni običaji. Domači so se poslavljali s posebnim glasnim tarnanjem, togovanjem ali jadikovanjem. Mrliča so nosili ali z vozom peljali na vaško pokopališče (tudi: pokojišče, božjo njivo). Pogrebci se niso smeli ozirati nazaj, sicer bi bil v hiši kmalu nov mrlič.
Še preden so mrliča odnesli, so domači kropilce, vasovalce in pogrebce pogostili. Prav posebej so se držali običaja pogostitve po sedmi ali osmi dan po pogrebu. Če je bila gostija takoj po pogrebu, so jo imenovali pogrebščina, sicer pa sedmina ali osmina. Je ostalina staroslovanskih mrtvaških slovesnosti.
Pokopališča so se po pokristjanjevanju postopoma selila k cerkvam. Zaradi želje po zaščiti, ki jo je dajal svetnik oz. svetišče ter zaradi dohodkov župniku in pozneje fevdalcu. Njim je sodila dajatev umrščina. Odličnike so pokopavali v cerkvah, nižje plemstvo in večinsko prebivalstvo pa v dvoru okrog cerkva.
Druženje na pokopališčih je bilo nekaj vsakdanjega in prav tako dogodki, ki bi bili danes povsem nesprejemljivi. Tu so prirejali sejme, sklepali pogodbe, kockali, se pretepali. Leta 1730 je hotel idrijski rudniški kaplan na pokopališču spet postaviti trlico za sramotilno kazen prešuštnic. Župnik v Škocjanu na Dolenjskem je še leta 1845 oznanil »de okoli cerkve in po britofih ne sme nobeden srati ali kake nečednosti delati«.
Leta 1787 je cesar Jožef II. ukazal selitev pokopališč proč od cerkva. Hkrati se je spreminjalo dotedanje svobodno obnašanje na teh prostorih. Nastal je pojem, ki ga danes imenujemo pieteta do mrtvih.
O mrtvih vse najboljše
Danes je smrt v rodbini ali v krogu bližnjih oseb najprej povezana s čustvovanjem, s formalnimi postopki ter običaji, ki so v mestih danes v primerjavi s starimi časi postali zelo ohlapni in neobvezujoči. Ni čudno, da si tisti, ki žalujejo, ter tisti s tem povezani zastavljajo vprašanje, kako naj se s smrtjo soočim in kako obnašam. Še vedno je namreč živ spomin na vzorce obnašanja iz preteklih časov.
Že stari Rimljani so dejali: »De mortuis nil nisi bene!« – o mrtvih vse najboljše, in to je vodilo, ki ga velja upoštevati še danes. Tako v nagrobnem govoru in pogovorih, kajti kar je bilo, je bilo. Mrtvi ne more nič več spremeniti, popraviti.
Pogrebna podjetja predvsem svetujejo vse v zvezi s formalnimi postopki, manj o pogrebnih ritualih. O normah žalovanja najdemo nasvete v knjigah o bontonu. Sožalje žalujočim izražamo osebno na pogrebu, ob obisku ali s sožalnico. Izrekanje sožalja po telefonu ali z elektronsko pošto ni primerno. Venci in sožalni šopki so vedno okrašeni z žalnim trakom in posvetilom, žalujoči pa se pogosto zahvalijo za vence in cvetje z željo, da se raje prispeva v dobrodelne namene.
Črna barva je barva žalovanja, sprejemljiva so tudi temna oblačila: siva ali temno modra. Na pogrebu naj bi moški nosili kravato. Če ženske nosijo nakit, naj bi bil ta nevsiljiv. Nošenje temnih oblačil potem je bilo nekoč zapovedano za daljše obdobje, danes ni več obvezno. Se pa ne spodobi: v osmrtnicah pretirano hvaliti pokojnika, se glasno pogovarjati na pogrebu, nespoštljivo vesti do svojcev, na pogrebih oblačiti izzivalnih oblačil, pretiravati z nakitom in preveč jesti ter piti na pogrebščini.
