LURD – Naša popotniška druščina se je iz le malo od Sredozemskega morja v notranjost umaknjenega Perpignana pod 350 kilometrov dolgimi Pireneji, ki razmejujejo Francijo in Španijo, podala čez prelaze in doline Cucugnana, Mauryja, Saint-Paul-de-Fenouilleta, Quillana in Foixa proti atlantski obali. Pri Tarbesu smo obrnili spet bolj med hribe, k Lurdu. To najbolj oblegano evropsko romarsko središče je pritegnilo že več kot dvesto milijonov obiskovalcev, po večini romarjev. In seveda smo želeli od blizu videti oba slovenska lurška prispevka: mozaike patra Marka Ivana Rupnika na pročelju bazilike sv. Rožnega venca ter oltarni prt s čipkami slovenskih klekljaric.
Poslanstvo bogoslužne umetnosti
Množica pri večerni maši ni omogočala, da bi čipkasti prt na glavnem oltarju lahko videli. Upali smo, da ga vidimo dopoldne pred mašo. A ga nismo, saj je oltar sameval nepokrit. Je pa manjši čipkasti prt iz iste zgodbe prekrival manjši oltar.
Vse drugače pa je z mozaiki, ki tako v večerni osvetljavi kot podnevi ožarjeni s soncem razkošno sijejo v izrazito živih barvah ter nas prevzemajo s svojo veličastnostjo.
Od leta 1858, ko se je v votlini na levem bregu reke Gave Devica Marija osemnajstkrat prikazala revni deklici Bernardki Soubirous, so na skali nad in pred naravno votlino zgradili več cerkva. Kdor prihaja iz mesta, ga kot osprednja pozdravi bazilika sv. Rožnega venca. Posvečena je bila leta 1901 in sprejme 1500 vernikov. Nadgrajena je s kupolo, okrašena s pozlačeno krono in križem, darilom Ircev v letu 1924. Pred sedmimi leti je pročelje »kronane bazilike« s podobami Svetlega dela Rožnega venca okrasil mozaik patra Rupnika, rojenega leta 1954 v Zadlogu pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Mozaiki, ki pod njegovim vodstvom nastajajo v umetniškem Ateljeju študijsko raziskovalnega Centra Aletti, ta pa deluje v okviru Papeškega vzhodnega inštituta v Rimu, so avtorsko zlahka prepoznavni. Mimogrede rečeno, a ne nepomembno je, da Center spodbuja sožitje pravoslavnih ter katolikov vzhodnega in latinskega obreda.
Pater Marko je človek široke izobrazbe, ki jo je začel nabirati na ljubljanski filozofiji, nadaljeval pa na rimski likovni akademiji. Zatem je študiral teologijo na Papeški univerzi Gregorijani. Leta 1985, ko je bil v Rimu posvečen v duhovnika, je na Gregorijani začel specializacijo iz misijologije. Leta 1991 je pod mentorstvom Tomáša Špidlíka doktoriral z disertacijo o teološko-misijonskem pomenu umetnosti v esejih Vjačeslava Ivanoviča Ivanova. Rupnik je tudi plodovit pisec, saj je v slovenščini izdal že več kot 15 knjig.
Podobe bogoslužne umetnosti, ki nastaja v krogu patra Rupnika, se opirajo na bogato tradicijo in miselne razsežnosti: »Staro krščansko izročilo uči, da stene in streha cerkve niso le zaščita pred vetrom in dežjem, ampak so organsko povezani s skrivnostjo, ki se v cerkvi obhaja.« Krašenje cerkva je namenjeno natančno opredeljenemu poslanstvu: »Okrasitev sten naj bi človeku, ki vstopi v cerkev, pomagala k zavedanju, da je vstopil v naseljen prostor, ki ni prazen, tudi ko ni nikogar, saj vstopamo v nadčasovno in nadprostorsko občestvo, v katero smo bili vključeni s krstom.«
Oživljanje kamnov
Bogoslužna umetnost ne more biti le okras, ampak je več, je sestavni del bogoslužja: »Stene, duhovniki in bogoslužni zbor, vse je del enega samega duhovnega prizorišča. (...) Bogoslužje je prednostni prostor za ponovno odkritje podobe, barve, giba, kretnje, snovi, luči in dišav v njihovih najbolj pristnih in najglobljih pomenih.«
Tako in seveda še obširneje ter bolj poglobljeno je v Centru Aletti nastajajoča mozaična umetnost v lepi slovenščini razložena na njegovih spletnih straneh.
Rupnikovi mozaiki izstopajo z izrazito intenzivno barvitostjo: »Barva je gotovo protagonist očarljivosti neke stvaritve.« Nič manj niso pomembni materiali: »Pri mozaičnem delu Ateljeja Centra Aletti so uporabljeni različni materiali: kamni, marmorji, graniti, smalti (steklene mase, ki so narejene posebno za mozaike). Kamni prihajajo z različnih koncev sveta (npr. svetli travertin iz Italije, oniks iz Afganistana, rdeči travertin iz Turčije, beli iz Grčije itd.). Kamni so različnih velikosti in oblik, svetleči in nesvetleči, preprosti in dragoceni, živobarvni in pastelni...«
Kdor dela z njimi, jih mora res dodobra spoznati: »Ni lahko sekati kamnov; če tega ne znamo, se zlahka udarimo ali pa kamne razdrobimo. To pomeni, da moramo kamne poznati, moramo jih upoštevati in jim ne zgolj vsiljevati svoje volje. Ko upoštevamo kamne, se učimo upoštevati tudi drug drugega. In to je že religiozno počelo: upoštevati drugega, ga priznati, mu pritrditi. Umetnik mora biti pozoren, da svetu ne vsiljuje svoje volje, ampak da je v dialogu z njim. Kamen, najbolj surova snov na svetu, nam lahko da občutek mrtve snovi. Toda stvarstvo je živo, oživlja ga lastna volja.« Tako da: »V mozaiku snov razodeva svojo moč, svoje življenje in svojo voljo po udeležbi pri občestvu oseb. Zato snov na stenah izraža svojo dinamičnost in svojo usmerjenost k obličju. Ko snov živi, je svetla; ko je svetla, je vstopila v ljubezen in postala telo. Ko je telo v službi ljubezni, se osredotoči v obličje, obličje pa postane večni spomin.«
Slovenska prepoznavnost v svetu
Pater Marko Rupnik je z mozaiki, ki jih ustvarja skupaj z ekipo sodelavcev, najprej – leta 1999 – okrasil kapelo Odrešenikove matere v II. loži apostolske palače v Vatikanu. Zanjo je leta 2000 prejel Prešernovo nagrado. Leta 2002 je od Milana Kučana, tedanjega predsednika države, prejel Častni znak svobode Republike Slovenije za prepoznavnost slovenske likovne umetnosti v svetu. A tisto je bil šele začetek izjemno obsežnega opusa, preobsežnega, da bi ga lahko našteli v kratkem okvirčku. Patrove mozaike že občudujejo v svetiščih 16 držav na treh celinah, med romarskimi središči pa poleg Lurda še v Fatimi, San Giovanniju Rotondu in Vepricu.
Po Sloveniji
Marko Rupnik nikakor ni pozabil domovine, z mozaiki je okrasil največ cerkva, kapel in drugih, tudi posvetnih zgradb v Ljubljani, pa še v Mariboru, Kopru, Ljutomeru, Grosupljem, Litiji, Vrhpolju, Kanalu, Kranju, Kočevskem rogu, Idrijskih Krnicah, Tamarju, Račah, na Črnem Vrhu, Zaplazu, Pertoči in Mengorah.
