Kar je pred dnevi predlagal moj soimenjak menedžer, je za nekatere še šok. Da namreč nekdo z mesečno plačo več kot deset tisoč evrov in kljub dvomilijonskemu letnemu dobičku firme od svojih delavcev pričakuje, da si s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi sami znižajo plačo.
A Šešokov vodstveni prijem v teh krajih ni presenetljiv, kaj šele šokanten. Podobno je še v marsikateri slovenski firmi, ki posluje z dobičkom, trdijo predstavniki panožnega sindikata Skei.
Tudi sam sem nekoč spoznal predsednika uprave s podobno nespodobnim predlogom. No, on je – vsaj tako je zatrjeval – najprej znižal sebi, potem je to pričakoval še od drugih. In nanj so menda hudo pritiskali lastniki.
Predsednik uprave družbe Iskra Sistemi pa je sam lastnik. Seveda tudi nanj pritiskajo: trg, konkurenca in še – bi rekel moj soimenjak sindikalni mogotec – »višek pohlepa in norosti«. Pod takim pritiskom pa seveda popusti celo največja duša od človeka in svojim delavcem zaračuna še parkirnino 30 evrov pred svojo tovarno, kamor hodijo delat, ne.
Le kaj je za nekaj evrov ali procentov znižana plača v primerjavi s privilegijem imeti službo, se ob naskakovanju na plače delavcev radi branijo današnji menedžerji in lastniki. Ob tem seveda pozabljajo, da plači številnih delavcev niti mezda ne moremo več reči. Kapitalistična mezda je namreč vsota življenjskih sredstev, potrebnih, da se delavec ohrani pri življenju kot delavec. Pri nas pa mnogi samo s plačo ne morejo več preživeti in brez (socialne) pomoči ne sestavijo kraja s krajem.
Zasluženi denar je marsikje postal le miloščina, da ne umreš, a da ne živiš, odnos med delodajalcem in delojemalcem se spreminja v odnos lastnik–lastnina. Sužnjelastnina.
»Po Kranju se ne sprehaja,« je spletni komentator pomenljivo namignil pod člankom o menedžerju, ki šokira. Verjamem, že ve, zakaj. Morda pa se raje sprehaja na Bahamih.