Moški bi umrl, če ga ne bi rešila gasilca

ZAGORJE OB SAVI – Da se junaštvo največkrat zgodi spontano, po naključju in v nepričakovanem trenutku, priča tudi dogodek, ki je povezal tri ljudi iz dveh sosednjih zasavskih občin. Dva iz zagorske in enega iz hrastniške.

Gregor Sekili in Benjamin Kolander, 28-letna gasilca Prostovoljnega gasilskega društva Zagorje mesto, sta bila v sredo popoldne z dostavnim avtom kurirskega podjetja v Hrastniku. Med vožnjo sta nenadoma zagledala človeka, kako visi pod balkonom prvega nadstropja stanovanjske stavbe. Nagonsko in seveda tudi kot gasilca sta takoj ustavila kombi in stekla na pomoč.

»Moški je obešen visel na vrvi za perilo in je bil že nezavesten. S skupnimi močmi sva ga snela in takoj sem poklical regijski center ter prosil za pomoč reševalcev in policije,« razlaga Gregor Sekili. Med čakanjem na pomoč sta moškega oskrbovala in uspelo jima ga je ohraniti pri življenju.

Zgodba, ki se je na koncu srečno končala, je polna naključij. Sekili in Kolander se takrat nista le naključno peljala tam, ampak sta bila naključno tudi skupaj v avtu. »Mimogrede sem ga pobral na terenu, in ker sem šel v tisto smer, se je z menoj peljal do doma,« pove Gregor. Sreča v nesreči, bi lahko rekli, saj dva para rok zmoreta več kot le en. 
Oba je šokirala neodzivnost drugih ljudi. Najmanj šest avtomobilov je peljalo mimo, a kljub njunemu mahanju ter vozilu sredi ceste ni ustavil nihče, čeprav bi bila dodatna pomoč več kot dobrodošla, pravita zagorska junaka.

Poškodovanega sta oskrbela in rešila, potem so ga prevzeli reševalci in moškega prepeljali na zdravljenje. Življenje in delo obeh rešiteljev pa gre dalje. Izvedeli smo, da naj bi ju zaradi požrtvovalnega dejanja predlagali za odlikovanje.

Posluh delodajalca

Delo gasilcev ni le gašenje požarov, ampak čedalje pogosteje tudi pomoč reševalcem. »Ravno prejšnji teden, denimo, sem na Prešernovi v Zagorju naletel na policijsko patruljo in reševalno vozilo. Seveda sem priskočil na pomoč. Takšni primeri so kar pogosti. Tokrat pa je bilo prvič tako, da sva morala ukrepati sama in je bilo vse odvisno le od naju,« razlaga Gregor, ki je tudi tehnični reševalec in bolničar. Član Prostovoljnega gasilskega društva Zagorje mesto je od leta 2004, od leta 2009 ima čin gasilca, lani je dobil čin višjega gasilca. 
»Kot gasilci se v danih situacijah zelo dobro znajdemo, med drugim tudi po zaslugi vodstva poveljnika Marka Bokala. Delamo v timu, ker en sam ne more prav veliko,« nadaljuje Gregor, Benjamin Kolander pa mu pritrdi.

Fantje v gasilskih opravah niso le prijatelji, ampak se tudi dobro poznajo med seboj. To je nujno, da so lahko učinkoviti. Posluh zanje in njihovo delo prostovoljnih gasilcev morajo imeti tudi v službah. »Moj delodajalec Matic Vrtačnik ima posluh za to, kar se teh stvari tiče, je odličen, to je treba poudariti,« pove Sekili.

Benjamin ima dolgoletne gasilske izkušnje. Zadnja štiri leta je v zagorskem društvu, prej je bil v Zidanem Mostu. »Gasilec pa sem že 22 let, od prvega razreda osnovne šole.« Neodzivnost sredi drame v sredo je tudi njega presenetila. »Večinoma se umaknejo, ko se zgodi kaj takšnega, ljudje se nočejo vmešavati. To ni dobro, saj človek nikdar ne ve, kdaj in kaj se lahko primeri tudi njemu. Po drugi strani je spet odvisno, za kakšno situacijo in ljudi gre. Če se zgodi nesreča in podobno, naj ljudje pomagajo. A takšni, ki to znajo in ki lahko pomagajo trezno in odgovorno. Naj naredijo, kar lahko in kar se da, dokler ne pride pomoč. Potem pa je najbolje, da se umaknejo in da ne ovirajo dela tistih, ki so poklicani zanj,« meni Kolander.

»Sicer pa smo gasilci za ljudi, se mi zdi, kar nekaj preveč samoumevnega. Prav bi bilo, da bi pokazali več spoštovanja, saj biti gasilec ni lahko niti ne kar tako. In tudi vsak ne more biti to. Za to moraš biti rojen.«