Mornar, pustolovec, kitolovec

»Ko sem šel, so bili še otroci, saj sem bil tudi jaz otrok, sedaj pa so postala dekleta, ki se jim smejejo oči,« je zapisal Franc Žele iz Ilirske Bistrice, mornar topničar avstro-ogrske mornarice na admiralski bojni ladji Viribus Unitis in pozneje na najmodernejši Szent Istvan, s katero je 10. junija 1918 doživel brodolom.

»Franc, nikoli več se ne vrnemo,« mu je okoli poldneva na krovu križarke dejal njegov prijatelj Lojze. »Kakor da bi slutil katastrofo, me je objel in poslovila sva se. Bil je moj najboljši prijatelj, poslednjič sem ga videl živega,« živo popisuje poveljnik baterije Franc Žele v svojih briljantnih zapisih.

Rodil se je 22. maja 1896 v vasi Hrastje pri Pivki. Sredi gimnazije si je premislil in odšel na mornariško šolo v Pulj, kjer se je začelo njegovo pustolovsko življenje.

Njegovi spomini, ki jih je uredila in izdala njegova vnukinja Flory Banovac z naslovom Mornar, pustolovec, kitolovec, so napisani v geometrijsko natančni pisavi, tako imenovani wiener schule, in so literarnozgodovinski dokument brez primere.

Mornar Franc je še na dan atentata 28. junija 1914 na svoji bojni ladji gostil prestolonaslednika Franca Ferdinanda, opisal ga je kot pogumnega. Čez tri dni je njegova ladja peljala trupli prestolonaslednika in njegove žene Sofije iz Metkoviča nazaj v Pulj.

Franc je po razpadu Avstro-Ogrske s slovensko zastavo stopal domov proti Ilirski Bistrici. Velik del slovenskega ozemlja so okupirali Italijani, kot šolani topničar je takoj dobil ponudbo, naj vstopi v italijansko mornarico – in njegovo socialno vprašanje bi bilo rešeno. Pa se Franc ni prodal Lahom in je poskusil živeti po svoje. Bil je gostilničar in trgovec z lesom, ko pa je italijanske banke vzel hudič in je posel propadel, se je 23. marca 1923 v Trstu vkrcal na ladjo za Brazilijo – za kruhom.

Tako se je začel drugi del njegovega pustolovskega življenja, s prijatelji je delal na kmetiji, sekal drevesa v pragozdu ... Zaradi nemirov je s tremi prijatelji zbežal prek deroče reke v Argentino. Ker je znal dobro organizirati delo, izvrstno računati in pregledno zapisovati, mu je kmet na žitni kmetiji v najem ponudil 25 kvadratnih kilometrov rodovitne zemlje s semenom pšenice, ovsa in lanu. Le kdo tega ne bi sprejel, a Franc je spregledal ponudbo: »Hiša je polna vsega, kar si človek poželi, je pa ena sama kri. Žensk je bilo na izbiro, ponudbo sem zavrnil. Kmet je bil užaljen, čeprav tega ni pokazal.«

Ko je delal v klavnici, je v neki gostilni spoznal majorja avstro-ogrske mornarice, ki dela za kitolovsko družbo Wahlfanger. Dve leti je bil kitolovec na otoku Georgia del Sud, na pol poti med Argentino in Antarktiko. Kot bivšega topničarja so ga takoj postavili za harpunarja. V dveh letih je zaslužil toliko, kot bi na kmetiji pridelal v desetih letih. Vrnil se je domov med svoje najdražje.

Franc ni imel literarnih ambicij po izdajanju knjig, zapisoval je iz prvinske, notranje umetniške potrebe. Kot nam je povedala vnukinja Flory, je otrokom rad pripovedoval zgodbe, časopisi so nekajkrat objavili njegovo življenjsko zgodbo, sicer pa so zapiski neurejeni ostali v predalu do leta 1996, ko je Flory za družinsko uporabo zbrala vsa njegova pisanja. Do izida knjige je preteklo skoraj 15 let. Domačini, prijatelji, znanci so jo lepo sprejeli, presenetljivo pa sta zgodovinska in literarna stroka popolnoma odpovedali. Naše doktorje in kritike verjetno moti, da je vnukinja Flory knjigo izdala v samozaložbi, čeprav je bil topničar in kitolovec Franc Žele literarno bolj pismen od marsikaterega našega nagrajenega pisatelja. Toliko o zvedavosti naših intelektualcev!

Na videz mimobežen opis ljubezni, ki strastno vznika v pismih med mladim mornarjem in tremi dekleti, ki ne vedo druga za drugo, zato prijatelja sprašuje, kako naj reši zaplet na spodoben način, je eden najlepših. Obisk pri gospodični iz meščanske družine v Ljubljani prefinjeno namigne na takratne socialne razlike, ki jih niti mladostna ljubezen ni mogla premostiti. Knjiga ima 235 strani in je opremljena z originalnimi dokumenti ter fotografijami, ki jih je Žele zbral in shranil za svojo zgodbo – nam.