Morilec očeta in sina iz Maribora pod pištolo pustil pismo

RADENCI – Kljub drugačnim pričakovanjem je pogreb 57-letnega Milivoja Čuka iz Radencev, ki je sredi prejšnjega tedna umoril svojega delodajalca in tako rekoč vrstnika, 56-letnega Abedina, in njegovega 27 let mlajšega sina Gzima Shalo, nato pa naredil samomor, minil mirno in brez vsakršnega zapleta. Od napovedovanega maščevanja ali provokacij svojcev in prijateljev pokojnih Mariborčanov, ki sta bila včeraj popoldne pokopana na mariborskem pokopališču na Pobrežju, ni bilo ne sluha ne duha. V ponedeljek popoldne je bilo okrog novega radenskega pokopališča Pod Strmcem poskrbljeno za varnost, a k sreči ni bilo treba ukrepati, saj desetine in stotine svojcev, prijateljev, znancev in sosedov ni bilo ogroženih. Vsi so se žalostno in dostojanstveno poslovili od prijatelja Milivoja, ki mu je sreča v zadnjih letih obrnila hrbet, saj je v času velike ustvarjalnosti zbolel, obupal in v hudi življenjski stiski storil nagnusno dejanje.

Drugim plačeval

Vse se je začelo pretekli četrtek, ko je Milivoj Čuk okoli poldneva streljal v domači hiši in na sedežu podjetja Fossor, d. o. o., v Aljaževi ulici v Mariboru. V hiši številka 12 je znani Radenčan Čuk očitno iz obupa ustrelil svojega bivšega šefa in njegovega sina. S tem se je v žalost, poleg družin pokojnih, ovilo še več prijateljev, sodelavcev, znancev in sosedov na eni in drugi strani. Delavci omenjenega podjetja seveda žalujejo za delodajalcem in njegovim sinom, saj je tudi njihova usoda zdaj vprašljiva, a jim ni bilo vseeno niti za morilca Čuka, ki je bil njihov delovodja na številnih gradbiščih, zlasti po Štajerskem.

Eden izmed delavcev je povedal, da je bil »Milivoj, odkar je dobil raka, hudo slab. Vsem nam ga je bilo žal.« Isti delavec je še povedal, da jim je delodajalec sproti izplačeval ves zaslužek, Čuku pa ga očitno ni, še zlasti naj ne bi bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zdravstveno zavarovanje, ko je bil v bolniškem staležu.

Pištola na oporoki

Njegov pravni zastopnik, odvetnik Jože Šafarič, nam je povedal, da je večkrat pisal mariborskemu podjetniku, podpisanih pa je bilo tudi nekaj pogodb, a denarja očitno ni bilo. »Šlo je za 8000 evrov dolga delodajalca, ob tem je imel moj varovanec težave, ker ni bil zdravstveno zavarovan, kar je bilo zanj v teh hudih bolečinah še posebno hudo,« nam je razlagal odvetnik Šafarič, ki se je tudi vpraševal, s katero izmed pištol, za kateri je imel dovoljenje, je umoril človeka in potem vzel še svoje življenje. Tega ne vemo, smo pa izvedeli, da je bila v predalu v hiši, v kateri je živel sam, ravno pod eno izmed pištol najdena oporoka, naslovljena na sodišče v Gornji Radgoni, kjer bodo urejali zapuščino. Za Milivojem sta ostala hčerka z dvema otrokoma, ki živi v Ljubljani, ter invalidni sin z downovim sindromom, ki živi z mamo v Ljutomeru, potem ko so se starši pred leti razšli.

Mnogi sicer žalujejo za Milivojem in za njegovima žrtvama. Že od streljanja na mariborskem Taboru se tudi v deželi ob Muri, zlasti na radgonskem območju in v Radencih, največ govori prav o motivih za strelski pohod Milivoja. Ljudje se vprašujejo, zakaj je Radenčan izvlekel pištolo, pravzaprav zakaj je šel po prvem obisku svojega šefa do avtomobila in se vrnil z morilskim orožjem. Z gotovostjo si tega nihče ne upa trditi, se pa mnogi strinjajo, da ga je v tako velik obup pahnila ne samo finančna stiska, ampak tudi bolezen.

Uboga mati in oče

»Žalostna zgodba, vendar bo takih in podobnih dogodkov še več. Zaradi tega, ker podjetja propadajo, delavci pa ostajajo brez dela in rednih mesečnih prihodkov, se zdi, da bo obračunavanja med tistimi, ki so ostali brez denarja, in tistimi, ki ga delavcem niso dali, vedno več,« je bilo ob pogrebu prepričanih veliko prisotnih iz okolice Gornje Radgone. Niso pa redki niti tisti, ki glasno trdijo, da se je Milivoj rešil bolečin in stiske, v to pa je s svojim početjem pahnil nekatere druge, zlasti najbližje, posebno starše, ki so že v devetem desetletju in so zelo potrti. Zaradi tragedije sta morala oče in mati poiskati zdravniško pomoč, a kljub vsemu ju najbrž vsaj malo tolaži, da njun starejši sin ne trpi več.

Nihče seveda nima pravice odločati o življenju drugih. Niti Milivoj Čuk kljub hudi stiski in očitno brezizhodnemu položaju ne bi smel vzeti stvari v svoje roke ter vzeti življenja, a mu množice le dajo prav, saj je vsaj malo opozoril odgovorne v državnem vrhu ter številne neodgovorne delodajalce, ki jim je pogosto malo mar. »Hudo nam je, da se je to zgodilo,« nam je dejal Milivojev brat, ki je poznal njegovi žrtvi. Tudi zato naj bo to opomin vsem, ki se igrajo z življenji drugih. Grožnje, maščevanje in kri ne bodo rešili nikogar, nujen je le zdrav razum predvsem odgovornih za vodenje države in delodajalcev, ki jim podrejeni delavci pomenijo samo številko.