Pred kakšnima dvema mesecema sem bila pri odlični pletarki Danici Benčina iz Zamosteca. Večino časa sva preživeli v njeni topli delavnici, kjer vsak dan plete z vrbo in ustvarja košare, pladnje in druge izdelke. Potem pa me je peljala v stanovanjski del hiše, da mi je pokazala še drugo pomembno ustvarjanje: kvačkanje. Na mizah in po omarah ima mojstrske izdelke, ki jih dela v zimskih mesecih pred televizorjem, pred katerim ne more sedeti praznih rok. Zato vzame v roke prejo in kvačko. Ni šlo drugače: lahko sem se samo čudila čudovitim izdelkom iz tanke niti, ki je prepletena v mojstrske strukture.
Potem sva ugotavljali, kako se je spet vrnil čas, ko nas ni več sram, da znamo delati z rokami. Pred desetimi leti in več nekako ni bilo dostojno, da bi se človek hvalil z znanjem ročnih del. Takrat – torej pred desetimi, verjetno tudi dvajsetimi leti – skorajda nihče ni več nosil doma pletenih jop in puloverjev. Tisto, kar je bilo kupljeno, je bilo cenjeno, to, kar naredimo doma, pa je postalo manj vredno, celo slabo, zaostalo. In smo to zapakirali v razmišljanje, da je to, kar kupimo, po navadi lepše, obstojnejše in cenejše …
Morda je bila kriza tista, ki nas je streznila. Če je bilo tako, potem je to dobra plat zategovanja pasu. A v zadnjih nekaj letih smo se s ponosom spet vrnili k uporabi znanja, ki so ga obvladale generacije pred nami, pa naj bo to kvačkanje, pletenje, izdelovanje posod iz gline … Ročna dela nimajo več slabega prizvoka, ampak so – nekatera – celo moderna.
Morda, razmišljam, pa je to posledica tega, da smo se najedli praznih stvari. Morda smo prišli do zaključka, da obstaja velika razlika med tistim, kar je narejeno z enim samim ciljem – dobičkom –, in tistim, kar je narejeno z odnosom. Morda nekje v sebi slutimo razliko med ne samo izdelki, ki jih delamo doma, s kvačko pred televizorjem, ampak tudi med vsem drugim, kar ustvarjamo ljudje: pa naj bo to govor politika, nastop pevske zvezde ali novinarski tekst. Gre za razliko, ali je nekaj narejeno iskreno, z zavzetostjo, ali pa je le še ena kljukica, češ, opravil sem. Spet se je vrnil čas, ko nas ni več sram, da znamo delati z rokami.
