Zadnji škandal slovenske ambasadorke v Parizu, ki je bila tam zato, da bi zastopala našo državo, veliko pove o stanju pri nas. Pravzaprav samo kaže na neučinkovitost institucij in na razpad temeljnih moralnih vrednot. Med vrsto nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešila, posebno izstopa ta, da je na ček, ki ga je veleposlaništvo prejelo kot odškodnino sosedov za povzročeno škodo v ambasadi, preprosto dopisala svoje ime, odškodnino pa »pozabila« navesti med prihodke veleposlaništva. Državljani bi pričakovali, da v takšnih primerih država ukrepa hitro in učinkovito, predvsem pa strogo, saj gre za zlorabo visoke javne funkcije. Če bi navaden državljan vstopil v državne blagovne rezerve in iz njih kakor pomotoma vzel za nekaj tisoč evrov blaga, bi proti njemu nemudoma stekel postopek. Ko pa gre za visoke predstavnike države, postopki trajajo in trajajo. Tudi v tem primeru ima še nedavna slovenska ambasadorka, kljub že pred meseci ugotovljenim nepravilnostim, še vedno službo na ministrstvu za zunanje zadeve. V normalni državi bi morali biti sumi poneverb in zlorab visokih državnih funkcionarjev obravnavani prednostno in temu primerno hitro in učinkovito, saj bi prav najvišji predstavniki države morali biti zgled. Trenutni standardi pa so dosegli dno, saj se zdi, da v naši državi ne veljajo enaka merila za vse. Na navadnih državljanih državni organi pogosto vadijo strogost in doslednost, ko gre za elito, pa ni pravega epiloga. Nekako v smislu znanega latinskega pregovora Quod licet Iovi, non licet bovi, ki pomeni Kar je dovoljeno bogovom, ni dovoljeno volom. Moderna institucionalna ekonomska teorija pravi, da je za uspešen razvoj države ključna učinkovitost institucij, in sicer tako formalnih (zakoni, pravila, pravosodje, regulatorji...) kot neformalnih (norme vedenja, etična pravila, navade...). Države z delujočimi institucijami se uspešno razvijajo, medtem ko tiste, v katerih te formalne in neformalne institucije ne delujejo, postopoma, a nezadržno propadajo. Žal se zdi, da Slovenija vse bolj spada med slednje.
|
|
