Petkova »vseljudska vstaja« v Ljubljani je ponesrečeno pa tudi žalostno izzvenela. Na protestih smo videli plakate proti odločitvi ustavnega sodišča, ki je prepovedalo dva referenduma o izrazito strokovnih vprašanjih ter s tem preprečilo škodljive posledice za državo in njeno gospodarstvo. Zanimivo je, da z vsemi »topovi« odločitev ustavnega sodišča napadajo tisti, ki so še ne tako dolgo nazaj v zadevi izbrisani učili in poudarjali, kako je odločitve ustavnega sodišča treba brezpogojno spoštovati in da o njih ni primerno razpravljati. Najbolj neokusen, žaljiv in strašljiv pa je bil transparent »Politiki marš v Barbara rov«. Barbara rov je simbol za enega najbolj neciviliziranih morilskih pohodov povampirjenih psihopatov v času, ko na naših tleh ni več divjala nobena vojna. Po pričevanju očividcev so na stotine nedolžnih ljudi slekli do golega, jih zvezali z žico in pobijali s krampom in lopato ter mnoge še napol mrtve zasuli v rov.
Transparent s tem napisom je ena izmed televizij objavila, ne da bi kakor koli problematizirala vsebino. Si predstavljate, da bi demonstranti v Nemčiji nosili napise »Marš v Auschwitz« ali kaj podobnega? Vsi na odgovornih družbenih položajih, ne glede na svoje politično ali versko prepričanje, bi takoj ostro obsodili in zavrnili tak način pozivanja k nasilju in poskus opravičevanja zločinov. V Sloveniji se ni zgodilo še nič. Tisti na levici, ki so še pred nekaj leti opozarjali na sovražni govor tudi takrat, ko je šlo za navaden politični prepir, so tokrat enotno obmolknili. Prav ta molk levih »intelektualcev« in politikov na žalosten način manifestira veliko tolerantnost do najbolj netolerantnih. Ob takih dogodkih ne bi smeli gledati stran.
Znan filozof je nekoč zapisal, da se največji zločini niso zgodili, ker so slabi ljudje počeli slabe stvari, pač pa, ker so dobri ljudje gledali stran in ob tem molčali. Med protestniki smo lahko opazili tudi celo vrsto tistih, ki na zadnjih parlamentarnih volitvah niso bili izvoljeni, pa nekatere znane obraze bivših poslancev, ki so jim volivci na zadnjih demokratičnih volitvah pokazali vrata iz parlamenta. Manjkali niso niti nekateri predsedniki zunajparlamentarnih strank, da o sindikalnih voditeljih ne govorimo. Po vsem tem se je treba vprašati, kakšna je sploh še moralna kredibilnost teh protestov. Barbarin rov je žalosten spomenik in hkrati opomnik, kaj se zgodi, ko so za dosego političnih ciljev dovoljena vsa sredstva. Je nekaj, kar se ne bi smelo nikoli zgoditi in še manj ponoviti.
