Morala od vrat do vrat, rakasta roka pa gnila

MEŽICA – Neverjetna zgodba, žal znova povezana z zdravniško malomarnostjo, tokrat prihaja iz Koroške. Mežičanka Helena Gorenjak je že decembra lani obiskala svojo izbrano zdravnico zaradi težav s komolcem. 
»Levi komolec jo je bolel, roka ji je otekla, na koži se je pojavila tudi rahla rdečina, ki se je sčasoma večala,« začne pripoved njena hčerka Mateja. Mami, ki je trenutno na onkološkem inštitutu v Ljubljani, je svetovala, naj se zaradi teh težav takoj odpravi k svoji zdravnici. Mama jo je ubogala, njena zdravnica pa jo je z napotnico takoj napotila v bolnišnico v Slovenj Gradcu, kjer so decembra lani njeno roko tudi prvič videli. A se za njeno stanje sprva niso kaj dosti brigali. 
Kot je razvidno iz zdravniške dokumentacije, so najprej sumili, da gre za nespecifični artritis, revmo, po domače, in ji predpisali terapijo. A stanje ni bilo nič boljše. Še poslabšalo se je, saj ji je komolec še bolj otekel, zato je nehala jemati tablete. 
»Tri mesece so jo pošiljali le od vrat do vrat, od enega strokovnjaka do drugega. Bila je pri internistu, tudi travmatologu pa revmatologu in dermatologu. Vmes so jo napotili še na ultrazvok pa celo na slikanje z magnetno resonanco v mariborski UKC, a so bili posnetki tako slabi, da si z njimi niso mogli kaj dosti pomagati. Ko je bila mama pri ortopedu, je ta rekel, da to ni primer zanj in da bi jo moral pogledati dermatolog, ta pa se je jezil, da kaj pa naj naredi on, saj da to ni primer zanj. Nihče pa ni predlagal, da bi se naredila biopsija in bi mami odvzeli košček tkiva, s čimer bi lažje postavili diagnozo. Naposled so ji jo. A povsem napačno: šen. In zatrjevali, da ne gre za raka,« pripoveduje Helenina hčerka Mateja Gorenjak, ki je imela pošiljanja mame od vrat do vrat po treh mesecih dovolj.

Rak se razširil na kosti

Na lastno pest jo je konec marca odpeljala v ljubljanski klinični center. In celo tvegala prepir s predstojnikom, saj mama seveda ni imela ustrezne napotnice. A so očitno ob pogledu na njeno roko v Ljubljani sprevideli, da gre za resno zadevo, zato so jo sprejeli. In ugotovili, da njena roka oziroma komolec že dobesedno gnije.

»Mamo je sprejel zdravnik, ki je bil najprej hud, češ da je on kirurg, ki lahko roko samo še odreže. Mama je bila tudi še brez diagnoze. Ko je videl, kakšno je stanje, se je za mamo res zavzel in jo takoj naročil na odvzem krvi in biopsijo. Od takrat je vse potekalo zelo hitro. Tako kirurg kot dr. Darja Eržen in nasploh vsi na onkološkem inštitutu so se zelo zavzeli za mamo, za kar sem jim res neizmerno hvaležna. Saj veste, kako je v takih trenutkih, ko je človek povsem na tleh,« pripoveduje Gorenjakova. 
Ko so po nekaj dneh prišli vsi izvidi, je bila diagnoza strašljiva: velikocelični B-celični limfom, ki pa se je na žalost v tem času že razširil na kostni mozeg, kosti, pljučno krilo in druge organe. Prognoza je bila zato zelo slaba. Sploh pa je pri Gorenjakovih rak na žalost v družini, saj so za njim zboleli tudi Helenini starši.

V bolnišnici zavezani k molku

A Gorenjakovi so prepričani, da bi pri Heleni vse potekalo povsem drugače, če bi bila deležna pravočasne pomoči. Da je ironija še večja, je Gorenjakova iz slovenjgraške bolnišnice tik pred prvomajskimi prazniki dobila vabilo za pregled s kontrastom. Datum: 13. julij! Mateja Gorenjak pravi: »Bojim se, da je prognoza zdaj že tako slaba, da mame takrat morda sploh ne bo več. Načeloma je sicer velikocelični limfom ozdravljiv. A kaj ko se je ta že razširil povsod. In to nas skrbi.« 
Svojci sumijo, da so v slovenjgraški bolnišnici svoje delo opravili malomarno. Posledice so seveda hude. »Mama je ta teden že prejela prvo kemoterapijo, in to v kosti, kar je zelo boleče. Naslednja jo čaka 19. maja, skupaj pa jih bo prejela osem,« nam še pove hčerka, ki upa, da bodo te kljub vsemu imele določen rezultat in mami pomagale. Dejala je še, da je ta primer osupnil tudi mamino osebno zdravnico Špelo Resnik, ki je sicer naredila vse, kar je bilo v njeni moči, in ji ni kaj očitati. 
In kaj na to pravijo v slovenjgraški bolnišnici? Na odgovor smo zaradi odsotnosti direktorice Jasne Uranjek čakali kar 14 dni. Uranjekova se nam je zaradi tega opravičila, ko pa je vpogledala v pacientkino dokumentacijo, nam je sporočila, da so kot ustanova zavezani k varovanju osebnih podatkov bolnikov, četudi smo zapisali, da imamo za iskanje odgovorov na vprašanja dovoljenje pacientkinih svojcev. »Podatke lahko posredujemo samo neposredno bolniku ali na zahtevo ustreznih institucij, kot so sodišča ali zavarovalnice. Žal za nas dovoljenje svojcev, da lahko damo podatke medijem, ne zadošča. Podatke lahko torej posreduje le gospa sama, mi kot ustanova pa ne,« nam je pojasnila Uranjekova, ki zdaj še ugotavlja, ali se je gospa pritožila komu v bolnišnici ali vsaj zunanjemu varuhu pacientovih pravic.