NOVO MESTO – »Ljudje, po devetih letih skupnega življenja v strahu, poniževanju in psihični kletki, zaradi česar sem zbežala v varno hišo in se še šest let bojevala, da moja otroka ne bi bila pri očetu ogrožena, so mi zdaj začasno odvzeli skrbništvo. Povsem sem izčrpana, SOS, pomagajte mi!« To je bil krik, ki ga je po družabnem omrežju v svet poslala 32-letna Monika Kokalj iz Novega mesta. Na FB-strani Spregovorite – Nasilje nad ženskami in otroki je nedopustno! je Monika še zapisala, da so jo izdale socialne ustanove in posamezniki. »Ne, nisem uboga, nimam časa delati samomora, žal tudi jamrati ne, čutim pa strah in nemoč, a predala se ne bom,« nam pojasnjuje Monika, ko se odloči, da bo svojo zgodbo razkrila še bolj podrobno.
Materi dveh otrok, prvošolčka in šestošolke, so s sklepom okrožnega sodišča v Novem mestu 16. marca letos začasno odvzeli skrbništvo, otroka pa dodelili v varstvo očetu Bojanu Lindiču, kjer, kot je zapisano v obrazložitvi, »je bivanje otrok z zagotavljanjem varnega in stabilnega okolja bolj primerno«.
Krog nasilja bo prekinila
Monika je pred šestimi leti zaradi fizičnega in psihičnega nasilja našla zatočišče v varni hiši v Ljubljani, a se je vrnila v Novo mesto, da bi njena hči nadaljevala šolanje s svojimi prijatelji iz vrtca. Z očetom, ki z novo družino živi drugje, sta otroka imela redne stike. A nekdanja partnerja sta po malem ves čas v vojni.
Kokaljeva je zaradi zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja nekdanjega partnerja in njegovo novo partnerico Sandro že leta 2011 ovadila, 17. aprila letos pa je novomeško okrožno sodišče od pregona odstopilo. Kot pove Monika, je Sandra otroka trpinčila, zapirala, s skupinskih fotografij izrezala Monikino glavo in sliko obesila na hladilnik, hčerko je tuširala s premrzlo vodo, jo proti njeni volji ostrigla, porivala in močno stresala, silila ju je, naj jo kličeta mama, oče pa je nanju kričal, bil redno alkoholno omamljen, otroka ni zaščitil, zaradi česar sta doma kazala hudo čustveno stisko.
Tudi Kokaljeva je odraščala sredi nasilja. To je bil njen vsakdan, zato si še bolj prizadeva prekiniti večni krog nasilja.
Kaj bodo rekli ljudje?
»Vsega sem se morala učiti od začetka. Ozavestiti nasilje in nenehno delati na sebi, preseči nizko samopodobo... Sama sem odkrila, da imam disleksijo in zaradi tega težave s komunikacijo, kar so mi očitali tudi na CSD. Izobražujem se, hodim na terapije. Sočasno sem pod stalnim nadzorom CSD. Si sploh lahko predstavljate, kakšen pritisk je to, kako se počutim? Kako se borim, da premagam zmotno podobo o sebi, ki mi je bila položena v zibelko?« obupano pripoveduje Monika. »Ves čas se počutim krivo in odgovorno za vse. Mlada sem zanosila, zveze pa si zaradi pritiska staršev dolgo nisem upala prekiniti. Naj stisnem zobe, češ, kaj bodo rekli ljudje, so mi govorili...«
»Z disleksijo me je seznanil stric Google, zdaj, ko vem, zakaj gre, mi nihče več ne bo zaprl ust! Preživela sem nasilje v matični družini in tudi pozneje samo zato, da prekinem krog, in moja dolžnost je, da otroka zaščitim,« odločno poudarja Monika, ki preprosto ne more razumeti, da je kaznovana, ker ravna tako, kot so jo učili, da pokliče pomoč, če jo potrebuje.
Naprej se je učila, kako prekiniti stare vzorce in vzpostaviti nove – in se, v dobri veri, da ji bodo pomagali, zatekla po pomoč k delavcem na CSD, policistom itd.: »Zakaj sem ovadila nekdanjega partnerja? Tega so me naučili v varni hiši. Če sta otroka izpostavljena nasilju in ne storim ničesar, sem sokriva. Zdaj pa me stroka kaznuje, ker upoštevam njene nasvete. Sem zato slaba mati?«
Sama je odkrila, da ima tudi njena hči disleksijo, disgrafijo, diskalkulijo, motnje pozornosti in koncentracije. V šoli so mislili, da je punčka manj sposobna, Monikinih ugotovitev pa niso hoteli upoštevati ne v šoli ne na CSD, češ da pretirava. Monika se ni dala. Sama je hčerki uredila odločbo in v šoli dodatno strokovno pomoč, za kar je hvaležna društvu Bravo, ki ji je dalo potrebne informacije in ji pomagalo.
Otrok ni bilo več
Ko je Monika 14. aprila prišla v šolo voščit svoji hčerki za rojstni dan, je doživela šok. Povedali so ji, da je oče otroka prešolal.
Očetova plat zgodbe je seveda drugačna. Otroka je prepisal zaradi dolžine poti, sicer pa tako in tako namerava dobiti stalno skrbništvo. Moniki očita številne ovadbe zaradi nasilja, ki so bile po njegovih besedah neutemeljene. Trdi, da z alkoholom nima težav, niti napihal še ni nikoli. »Nekdanjo partnerico smo večkrat opozarjali, samo v zadnjem času so bili kar dvakrat pri njej policisti, v hišo vlači kriminalce, hčerki nalaga preveliko odgovornost pa tudi strokovnjaki s CSD so presodili, da pri materi ni primerno okolje za otroke, in me pozvali, naj prevzamem skrbništvo. Tako zdaj teče postopek za dodelitev trajnega skrbništva. Tudi šola je že podala svoje mnenje,« poudarja oče otrok in zagotavlja, da sta pri njem srečna. Na vprašanje, ali je Monika Kokalj slaba mati, pa odgovarja: »Tega nisem rekel.«
Poklicali smo na CSD Novo mesto, kjer je bil sicer prijazen in zgovoren direktor Alojz Simončič glede konkretnega primera skop z besedami. »Naslednja obravnava bo v tem mesecu, za zdaj pa je odločeno, da so otroci dodeljeni očetu. Naš tim, ki spremlja primer, je sodišču posredoval svoje poročilo.« Tudi direktorju CSD Novo mesto se zdi čudno, da je oče samovoljno prešolal otroka oz. s tem ni seznanil njune mame, in se mu to ne zdi korektno. Socialne delavke, ki spremljajo ta primer, o tem ne smejo dajati izjav za javnost. Na naše vztrajanje in vprašanje, kakšna mama je torej Monika Kokalj, pa odgovori: »V reakcijah sicer ne, v svojem bistvu pa je dobra mama.«
Meni bo srce počilo
»Če bi ugotovila, da se otroci bolje počutijo pri očetu, bi v to privolila. A tega ne verjamem. Pričakujem, da se bo pozdravil zaradi težav z alkoholom in vzpostavil normalno komunikacijo v dobro otrok. Dotlej pa se bom borila kot levinja,« pove. Zoper sklep o začasnem skrbništvu je že vložila pritožbo in jo podkrepila z mnenji sodnih izvedenk psihiatrične in psihološke stroke. »Deklica zaupa le svoji mami, s katero razvija lojalnost in čustveno bližino,« piše psihologinja, psihiatrinja pa: »Za otrokovo prihodnost je spodbudna materina čustvena opora...«
Po mnenju Monikine odvetnice Tatjane Sitar bi otroka, ki imata že zdaj čustvene motnje, v primeru trajne ločitve od matere psihično hudo trpela.
Čeprav se Monika navzven hrabro drži, je njen zadnji zapis na facebooku boleče zgovoren: »Zmanjkuje mi energije in vere, da bodo državne ustanove svoje delo opravile profesionalno. Ne jaz ne moja otroka nismo številke pa tudi igrače ne. Meni bo srce počilo...«
Monikin klic na pomoč na družabnem omrežju facebook ni ostal brez odziva. Po objavi njenega zapisa se je organizirala iniciativa, v katero so vključene mame, ki so jim kršene pravice, ker, kot so zapisali, »pristojne institucije obračajo glavo stran, namesto da bi začele reševati težave žrtev, sploh nemočnih otrok, ki tako razdvojeni ne vedo, kaj je prav...«
Moramo za sanjami
Monika je otrokoma narisala sliko, na kateri je poudarila najpomembnejše cilje v življenju: večni smeh, na katerem je diamant, ki si ga nikoli ne smeš vzeti z obraza. Potem so sanje, do katerih vodijo stopničke, za njimi je treba iti, saj v nasprotnem primeru, kot pojasni Monika, zanikamo sami sebe. Pomembno je tudi spoštovanje – kjer je narisana podkev in štiriperesna deteljica. Pretehtati je treba med srcem in razumom ter se pravilno odločati na podlagi obeh, brez česar ni prihodnosti. In ne nazadnje je tu vulkan, ki, ko izbruhne, lahko naredi škodo, lahko pa pomeni tudi nov začetek. In to je zaupanje.
