Moli in delaj spet na Rajhenburgu

Samostan Marije Rešiteljice v tedanjem Rajhenburgu, danes Brestanici, je bil edini samostan reda trapistov v Sloveniji. Red je bil leta 1664 ustanovljen v Franciji. Ko je 1880 francoska oblast razpustila samostan Dumb v bližini Lyona, so menihi naslednje leto nov dom našli v Rajhenburgu, kjer so kupili grad in ga preuredili v samostan. V več kot šestdesetih letih življenja in dela so trapisti kot napredni in umni gospodarji v Brestanici in širši okolici močno vplivali na razvoj regije in zapustili bogato dediščino, o kateri priča razširjena stalna razstava avtorice Irene Fürst v enoti Muzeja novejše zgodovine na gradu Rajhenburg.

Prvič je bila razstava na ogled leta 1993, po prenovi gradu pa je 19. aprila celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek odprl razširjeno razstavo. Odprtja se je udeležil tudi pater Tomislav Topić iz samostana reda trapistov Marija Zvijezda iz Banjaluke.

Šest mašnih plaščev

Na 250 m2 novih razstavnih površin v prostorih gradu, kjer je v času trapistov bilo 50 meniških celic, je prvič na ogled več kot polovica muzejskih predmetov, gradiv, fotografij, knjig... »Najbolj smo ponosni na šest opatovih mašnih plaščev, na zlato mitro in tudi na številne druge eksponate,« pravi avtorica Irena Fürst. V več kot dvajsetih letih zbiranja gradiv in predmetov so avtorici pri raziskovanju življenja trapistov med drugim pomagali trapist brat Norbert Šarlah iz samostana Stična in brat Maks Jevšnik, domačin iz Brestanice, ter opat samostana Dumb Christol Bernard, ki je obiskoval Brestanico, ter številni domačini. Posebno vrednost imajo predvsem osebni predmeti menihov, kot so razni zapisi, pisma, voščila.

Ora et labora!

Trapisti so znani kot strog kontemplativen red, saj so živeli skromno, preprosto asketsko življenje z veliko odpovedovanja. Šestnajsturni delovni dan so začeli poleti in ob praznikih že ob enih zjutraj, pozimi ob dveh. Molitev, delo, pokora, premišljevanje in učenje so sestavljali njihov dan. Strogo so upoštevali pravila sv. Bernarda o molku. To je bila ena najhujših prepovedi.

Da so se lahko sporazumevali, so uvedli znakovno govorico gluhih. Bili so strogi vegetarijanci, niso jedli niti jajc niti rib, spali pa so v celicah, v katerih je bila zelo kratka postelja iz dveh ali treh desk, na katerih so bili prešita slamnjača, vzglavnik, natlačen z ovseno slamo, in odeja. Držali so se načela Ora et labora! – se pravi – Moli in delaj! Molitvi so posvetili več kot šest ur na dan, približno toliko časa pa so tudi delali.

Traktor in peneče se vino

Po pravilu Vse, kar potrebuješ za svoje življenje, naredi sam so se ukvarjali z različnimi vejami gospodarstva. Obdelovali so obsežna posestva, prinesli nove kulture in strojni način obdelovanja zemlje. Že 1929 so kupili traktor, ki je bil prvi v Posavju. Kljub temu da mesa niso uživali, so zgradili hleve, redili veliko živine in iz mleka izdelovali znani sir trapist. Ukvarjali so se z vinogradništvom, pridelovali vino in izdelovali tudi peneče se vino. Prvi so začeli škropiti vinsko trto proti peronospori z raztopino modre galice, nasadili so veliko sadnega drevja, ukvarjali so se tudi s čebelarstvom. Poleg tega so poznali še različne vrste obrti – čevljarsko, krojaško, kleparsko, mizarsko in kolarsko, imeli so svojo kovačnico, žago, mlin, vrtnarijo in cvetličarno.

Čokolada za cesarski dvor

Že leta 1896 so prvi na Slovenskem začeli industrijsko proizvodnjo čokolade, čokoladnih izdelkov in likerjev. V novozgrajenih stavbah so postavili stroje, ki so jih pripeljali iz Francije in začel proizvodnjo. Za pogon strojev so na potoku Brestanica zgradili lastno hidroelektrarno, ki je bila prva tovrstna elektrarna na Spodnjem Štajerskem. Njihove kakovostne izdelke je kupoval celo cesarski dvor z Dunaja. Cesar Franc Jožef je trapistom leta 1912 podelil priznanje za kakovost izdelkov in naziv Imperial, ki je postal blagovna znamka njihovih proizvodov. Leta 1947 je bila tovarna nacionalizirana, 1948. so jo prestavili v Sotelsko pri Krškem, kar je pomenilo konec prave trapistovske čokolade. V svoji tiskarni so tiskali knjige, brošure, razglednice, ovitke za čokolade in nalepke za likerje, bili so tudi telefonsko povezani s svetom 20 let po njegovem izumu.

Močan vpliv na domačine

Aprila 1941 so grad zasedli Nemci in v njem uredili preselitveno taborišče za izgon Slovencev. Avgusta 1941 so izgnali tudi 35 menihov, ki so našli zatočišče v samostanu Marija Zvijezda v Banjaluki. Po končani vojni so se iz izgnanstva vrnili, a leta 1947 je bil grad Rajhenburg nacionaliziran in red menihov trapistov je bil razpuščen. Manjši samostani reda trapistov so danes še v Italiji, Španiji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem. Trapisti so imeli močan vpliv na kraj in širšo okolico, po njih so se ljudje zgledovali, mnogi pri njih zaposlili, reveži pa so bili deležni pomoči. Čeprav tihi in odmaknjeni od sveta, so živeli s krajem.