Glede na to, da v obrazce še vpisujem M, moški, ne vem, kako da sem se znašel na spletnem mestu, namenjenem predvsem Ž, ženskam. Je pa lepo videti, če je Slovenija vsaj nekje lepo zapisana. Na portalu amerikanki.com smo namreč na seznamu 20 najmirnejših držav na svetu prešišali Švedsko, Islandijo, Belgijo, Češko, Švico, Japonsko, Irsko, Finsko, Novo Zelandijo, Kanado, Avstrijo, Butan, Avstralijo, Portugalsko, Katar in Mavricij na 20. mestu. Pred nami so le Danska na prvem mestu, Norveška (2.) in Singapur (3.). Ob prostem padu Slovenije na lestvicah konkurečnosti, zadolženosti in koruptivnosti smo lahko Amerikanki globoko hvaležni tudi za takozvano nehvaležno četrto mesto.
Toda eno je globalni indeks miru, pri katerem, denimo, upoštevajo tudi navzočnost unproforcev v državi – hvalabogu, teh res ne gostimo in ne rabimo –, drugo pa je naš, lokalni, intimni občutek varnosti. In ta se zagotovo ne krepi, če v kratkem poletju dva možakarja ustrelita svoji bivši, eden še hčerko, če pred pričami ugrabijo žensko in jo na smrt mučeno ob cesti odvržejo kot vrečo smeti, če poklicni vojak ob rutinski kontroli prometa ustreli policista...
Morda res ni panike, ker se pri nas v glavnem pobijajo med sabo, mafijaši ali družinski člani. Po tem črnem scenariju vsi preostali nismo v nevarnosti. Morda, morda pa smo na varnem le zato in dokler smo tiho in se obrnemo stran, tudi če koga zalotimo z roko v žaklju.
Normalno je, da se človek boji, sploh potem, ko izve, da je po sefih in pod žimnicami skritih 100.000 kosov orožja brez dovoljenj.
Le ugibamo lahko, koliko (pomoči potrebnih) prenapetežev se vsak dan sprehaja med nami s prstom na petelinu. In kdaj bo kdo usodno sprostil svojo napetost, sprožil svoje napeto orožje.
Žal so tiho, kot riti tiho tudi tisti, ki marsikaj vedo in bi morali ukrepati že zaradi položajev, ki jih zasedajo. Pa raznorazne pristojne in strokovne službe vse prevečkrat zamižijo. Ja, tudi tam imajo radi mir. Potem pa poči.