LJUBLJANA – Že Sveto pismo nas poduči, kako vabljiv je prepovedani sadež. In vse, kar »zatrdno« vemo o zakrivanem, je lahko varljivo. Prostozidarstvo je že takšna tema, kdor bi pa rad malce bolj posvetil v njene skrivne izbice, naj si gre v veliko atrijsko dvorano Narodnega muzeja Slovenije pogledat razstavo Prostozidarstvo na Slovenskem, podnaslovljeno Skrivnost lože. Muzejski kustos mag. Jože Podpečnik jo je pripravil skupaj z zgodovinarjem dr. Matevžem Koširjem iz Arhiva Slovenije, v prostor sta jo umestila Miran Mohar in Mima Suhadolc. Odprli jo bodo na pustni torek, 28. februarja, in bo na ogled do nedelje, 14. maja. Gre za prvo takšno razstavo pri nas.
Morala in strpnost
Razstavo dopolnjuje knjiga Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem avtorja Matevža Koširja, ki je izšla pri založbi Modrijan. Uvodoma med drugim ugotavlja: »Le malo je gibanj, ki bi jim skozi zgodovino pripisovali takšen vpliv in toliko zarot, saj skoraj ni bilo pomembnejšega zgodovinskega dogodka, za katerim nekateri ne bi videli prostozidarske sence. A te zgodbe so mnogo bolj fikcija kot dejanska zgodovina prostozidarstva.« Kljub povezavam z vladarskimi hišami in pomembnimi osebami gre prostozidarstvo bolj kot kovnico zarot razumeti kot umetnost življenja s poudarkom na splošnih moralnih normah in strpnosti. Prostozidarji ne iščejo uniformnosti, še najbolj jim je skupna odprtost za ezoterično in simbolno, priznavajo obstoj božjega, a nobenega konkretnega boga, tako tudi ne pripadajo nobeni religiji.
Prostozidarsko gibanje je z ustanovitvijo Velike lože Anglije leta 1717 v Londonu izšlo iz rokodelske tradicije zidarskih in kamnoseških cehovskih združenj ter prevzelo njihovo simboliko. Bistvena vsebina je »izražanje bratske ljubezni, verske in politične strpnosti«, kar je bilo še posebno izpostavljeno po burnem obdobju z nasiljem zaznamovane angleške državljanske vojne: »Ustanovitev Velike lože Anglije pomeni začetek gibanja, ki je kmalu seglo prek državnih meja in si je za svoje poslanstvo izbralo širjenje ideje strpnosti, humanizma in človekoljubja ne glede na nacionalne, rasne, verske ideološke, statusne in morebitne druge razlike.«
Na prepihu političnih koristi
Iz razstavne knjižice povzemamo kratek zgodovinski pregled avtorja Matevža Koširja, kako so se prostozidarji z zdajšnjega slovenskega ozemlja vključevali v lože in velike lože, raztresene po tedanjih državnih tvorbah, predvsem Avstriji in pozneje (med prepovedjo delovanja v avstrijskem delu) Ogrski, z Napoleonovim zmagovitim prihodom tudi pod Francozi, ki so bili prostozidarjem še posebno naklonjeni. Prvi v prostozidarsko ložo dokazano sprejeti Kranjec je bil leta 1712 v Ljubljani rojeni Karel grof Cobenzl – leta 1741 je postal član nemške prostozidarske lože v Bayreuthu.
Število prostozidarjev iz dežel s slovenskim prebivalstvom je vidno naraslo v začetnem obdobju vladanja cesarja Jožefa II. Ta je postal rimsko-nemški cesar po smrti očeta Franca I. (1765.), mati Marija Terezija pa mu je priznala sovladarski položaj v habsburških deželah. Po njeni smrti leta 1780 je v habsburških deželah prevzel samostojno vladanje do svoje smrti 1790: »Na začetku vladanja cesarja Jožefa II. so lože ustanovili skoraj v vseh glavnih mestih dežel. Leta 1782 je bila ustanovljena v Mariboru, a se je leta 1783 preselila v Gradec, leta 1783 je bila ustanovljena loža v Celovcu, leto zatem pa v Gorici. Ljubljana je ložo dobila nekoliko pozneje, šele leta 1792. Z izjemo ljubljanske so vse delovale pod okriljem Deželne lože Avstrije.« Največ prostozidarjev iz zdaj slovenskih dežel je bilo v avstrijskih in tudi v ložah na Češkem, Ogrskem ter drugod. Košir med njimi navaja barone Jurija Vego, Vinzenza Georga Struppija in Siegfrieda Tauffererja kot tudi Tobiasa Gruberja, Franca Ksaverja Jelenca in Jožefa Pinhaka. Do konca 18. stoletja skupaj več kot 50 mož iz dežel s slovenskim prebivalstvom, med njimi baron Žiga Zois in precej duhovnikov. Najvidnejši med slednjimi sta bila baron Mihael Brigido, v obdobju 1788–1806 ljubljanski nadškof, ter ljubljanski stolni kanonik in poznejši pomožni škof Janez Anton Ricci.
Prva loža v Kopru
Prva prostozidarska loža, ki je na začetku 19. stoletja nastala na ozemlju današnje slovenske države, je bila loža Levantinska oljka v Kopru. Ustanovili so jo francoski vojaki in uradniki. Po letu 1808 naj bi delovala v okviru Velikega italijanskega orienta. Po oblikovanju Ilirskih provinc so lože ustanovili tudi drugod, 1809. v Ljubljani ložo Resnično prijateljstvo, a se je verjetno skupaj z vojaštvom še istega leta odselila. Stalnejša loža v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1811, njen polni naziv je bil Francosko-ilirska loža prijateljev rimskega kralja in Napoleona. Najimenitnejši med člani lože je bil Charles Godfray Redon de Belleville, generalni intendant Ilirskih provinc, ki je bil častni starešina lože. Med prvimi Ilirci so bili: Žiga Pagliaruzzi, znani frankofil, v času francoske vlade posestnik in županijski adjunkt, Jožef Globočnik, upravnik vojaškega skladišča, Anton Kalan, advokat in apelacijski svetnik, Franc Ksaver Repežič, notar v Ljubljani, in pridruženi član Luštrek. Od francoskih članov kaže še posebno omeniti Charlesa Nodiera. Po odhodu Francozov konec leta 1813 in obnovitvi avstrijske oblasti je začela veljati prepoved prostozidarskih lož.
Z razdelitvijo Habsburške monarhije na avstrijski in ogrski del leta 1867 jih je ogrska zakonodaja dopuščala, zato so avstrijski prostozidarji začeli ustanavljati lože na ogrski strani. Vanje so se včlanjevali tudi Slovenci. Po razglasitvi Kraljevine SHS so 1919. ustanovili veliko ložo z imenom Jugoslavija, saj so bile lože na ozemlju Srbije in Hrvaške dejavne že približno pol stoletja. Pri njenem nastajanju sta bila vidneje udeležena le dva Slovenca: Davorin Trstenjak in dr. Boris Zarnik. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je postala zagrebška loža Maksimiljan Vrhovac najpomembnejše zbirališče slovenskih prostozidarjev in je do ustanovitve lože v Ljubljani skrbela za oblikovanje in rast slovenskega prostozidarstva.
Z Udbo za vratom
V vseh jugoslovanskih ložah, ki so delovale pod pokroviteljstvom Velike lože kraljevine SHS (od leta 1929 Velike lože Kraljevine Jugoslavija), je bilo po doslej znanih podatkih včlanjenih okoli 40 Slovencev. Kljub precejšnjim prizadevanjem je bila loža Valentin Vodnik v Ljubljani ustanovljena šele maja leta 1940. Med 18 ustanovnimi člani sta bila tudi ugledna dr. Fran Novak (postal je starešina) in dr. Boris Furlan. Zaradi napadov na prostozidarstvo se je loža komaj tri mesece po ustanovitvi, kot so se izrazili, samouspavala. Usoda njenih članov je pomenljiva: »Večina članov ljubljanske lože se je med drugo svetovno vojno pridružila odporniškemu gibanju, Fran Novak je umrl v koncentracijskem taborišču Dachau.«
A vstop v NOB preživelim prostozidarjem ni pomagal: »Od leta 1945 so sodelavci tajne policije sestavljali sezname mož, ki naj bi bili v obdobju 1918–1940 člani prostozidarskih lož, hkrati pa budno preverjali vsak sum obnavljanja prostozidarske aktivnosti. Nekateri od članov ljubljanske lože so postali žrtve političnih procesov, denimo dr. Boris Furlan in Avgust Tosti. Enega vodilnih jugoslovanskih prostozidarjev dr. Stanoja Mihajlovića in njegovo ženo igralko Slavo Kos Mihajlović so uslužbenci Udbe aretirali marca 1946 v Lenartu v Slovenskih goricah, ju zaprli v Mariboru in 1. junija 1946 izvensodno likvidirali ter zakopali na Kozjaku.«
Preganjanjem navkljub so prostozidarji, tudi slovenski, zapustili dediščino, ki je vredna naše pozornosti, še posebno v umetnosti, tako v glasbi, leposlovju, arhitekturi, likovni in filmski umetnosti. Razstava prikazuje tudi izjemno zbirko, ki jo je narodnemu muzeju podarila vdova pokojnega Veljka Varićaka.
Velika loža Slovenije Arhitektova skrivnost |
