Molčali, da se je preža sesula, lovec pa ranil

KOČEVJE – Z izkupičkom od prodaje lesa iz jelovo-bukovih gozdov Kočevske bi na enem gospodarsko najbolj podhranjenih območij v državi ne le obnovili obstoječo, ampak tudi zgradili kar zlato cesto mimo suhorobarske Ribnice, vse tja do bele Ljubljane. Ne le gozd, ki naj bi bil kočevsko naftno polje in je zlasti v zadnjih dvajsetih letih postal črpališče dragocene lesne mase za italijanski in avstrijski trg, tu je tudi divjad, ki je, le zakaj, v nedrih mogočnih prostranstev po površini največje slovenske občine malo vredna naravna dobrina. O slednji (tudi kot blagovni znamki), ki jim nekam čudno izginja s krožnika naravnost na njive in pašnike tamkajšnjih kmetov, Kočevci jalovo modrujejo in leta in leta ničesar ne naredijo. In nič ne kaže, da bodo kmalu iz gozdne in divjačinske moke spekli kruh s svojih gozdnih polj. In ravno to je, od tega je več kot desetletje, najemnike tamkajšnjih kmetijskih površin dvignilo na noge. Zanetila se je tiha vojna. Kdo se gre skrivalnice?

Po drugi obrok na sodišče

»Če bilo več reda in spoštovanja do nas od državnega zavoda za gozdove, ki ga vodi direktor Ivo Trošt, kot tudi njegove kočevske območne enote pod taktirko Bojana Kocjana ter bratov po orožju, torej zelene bratovščine lovišča posebnega pomena (LPM) Medved Kočevje, ki se ga oklepa Iztok Ožbolt, bi se nam tudi pri samooskrbi cedila med in mleko,« brez zadržka pripoveduje Josip Blaževič iz Knežje Lipe. Je eden izmed večjih skladovih najemnikov: posestvo meri 106 hektarjev kmetijske zemlje, kjer prideluje hrano in pase živino (govedo, ovce). Za kmeta ni večjega zadovoljstva, kot ko se spomladi po travnikih razlije zelena barva mogočne vegetacije, in hkrati žalosti, ko tropi divjih prašičev neusmiljeno, dan za dnem, rijejo po teh površinah. »Stisne te, ko se postaviš pred vrata tistega, ki je plačan za to, da nastalo škodo poravna, on pa te zavrne, češ, bodi tiho, malo potrpi, to je državno lovišče,« nadaljuje Josip.

Prašiči so mu do zadnje rastline uničili skoraj šestnajst hektarjev površin. Na lovišču Medved Kočevje, ki obravnava primere in povrne škodo – za škodo zaradi velikih zveri je pristojna država –, je sicer prvi obrok kmalu dobil, drugega je moral izterjati prek sodišča. »Ožbolt je zabrusil, da se bo pritožil in da tega denarja še dolgo ne bom dobil. Trije kočevski sotrpini so prav tako podali izvršbo, on pa je bil tiho. Vede se, kot da je lovišče njegovo, mi kmetje pa smo zgolj moteč dejavnik pri izvajanju lova posameznih privilegirancev in vedno manj lovskih gostov. Ja, to sem pisal ministru Dejanu Židanu,« gre Josip naprej. Ker so mu bila, kot je dejal, Ožboltova vrata zaklenjena, da bi dobil to, kar mu je bilo odvzeto, je pobaral tudi direktorja Trošta. Oktobra sta bila menda dogovorjena za obisk na kmetiji. Tako bi se najlažje poskušala dotakniti nagrmadenih težav, od neplačevanja škode po divjadi, popašenosti travnikov in njiv do odnosa vodje lovišča do kmetov. A je zaman čakal ves dan. Ni bilo ne klica ne opravičila. »Lovski čuvaj mi je naslednji dan pojasnil, da je Trošt takrat izvajal lov na zajce v Kočevski Reki, zvečer pa lovil divjad v bližnjem revirju,« pove Blaževič.

Nemec v bolnišnico

V lovišču Medved, ki je s 380 kvadratnimi kilometri največje v državi, to menda vedo tudi vodje in odgovorni v verigi od Ožbolta naprej, že dolgo škriplje. Izguba v poslovanju naj bi v treh letih poskočila na 250.000 evrov. V oborah Smuka in Stari Log je bil 2012., to je leto, ko kmetje niso dobili plačila, izpad odstrela kar 99 trofejnih divjadi (jelenov, merjascev, damjakov, muflonov, srnjakov). Če bi vodja lovišča zagotovil dovolj lovskih gostov za načrtni odstrel, bi bilo denarja na voljo za vse, še najmanj bi bilo nejevolje. »Veliko je hudih obtožb ne le iz enih ust. Lahko bi si nalili čistega vina, predvsem za boljši jutri nas kmetov in vseh na Kočevskem, navsezadnje je to tudi v interesu lovcev. Smo ljudje, pogovarjajmo se,« si je želel Blaževič.

Beseda bi zagotovo nanesla tudi na neljubi dogodek s srečnim koncem, ki je bil dolgo skrit. Na kočevsko policijsko postajo ga je novembra naplavila anonimka. To so potrdili na PU Ljubljana, primer je obravnavala tudi inšpekcija za delo. Da je imel lovski gost več sreče kot pameti, se je zareklo tudi enemu izmed navzočih. V začetku avgusta si je pri lovu na srnjaka ob padcu z okoli štiri metre visoke preže v LPN Snežnik Kočevska Reka poškodoval obraz in okončine tuji (nemški) lovski gost. Težka konstrukcija se je v celoti sesula skupaj s poškodovanim lovcem. Prisotni so bili zbegani, nekdo je poškodovanca le naložil v avto. Odpeljal ga je do Kočevja in nato naprej v Novo mesto. Molčečnost vsekakor ne služi dobremu imenu lovišča, in to s posebnim namenom, še manj pa krovni organizaciji zavoda za gozdove.

Trošt je pojasnil, da se je dogodek zgodil avgusta, ko si je lovski gost poškodoval arkado, revirni lovec pa ga je oskrbel in nato pospremil do zdravstvenega doma. Gost od lovišča ne zahteva nikakršne odškodnine in si želi vrnitve na Kočevsko, kjer bi še lovil. Na osnovi anonimne prijave je bil opravljen izredni pregled inšpektorice za delo, ki nezgode ni opredelila za nesrečo pri delu. Trošt zavrača očitke, ki letijo nanj kot direktorja lovca: »Ob obilici rednih delovnih nalog sem v loviščih premalo, a izkoristim dela proste dni in popoldneve, da se lahko lovsko udejstvujem in vsaj delček pripomorem k izvajanju programa dela. Revirni lovci zelo cenijo moj spoštljivi in pozorni odnos do gostov iz tujine in udeležbo na skupnih lovih.«

Nov avto?

Na podelitvi priznanj najbolj skrbnim gozdarjem za leto 2013 v torek v Ribnici smo slišali, da zaradi pomanjkanja denarja na Zavodu za gozdove RS tudi na Kočevskem trpi delo tako gozdarjev kot poklicnih lovcev. Ni denarja za krmo, koruzo, podhranjena je obnova lovišč, plačevanje kilometrine je prepolovljeno. Pa še to. Zavod naj bi za direktorja in ožje sodelavce (v času zategovanja pasu) kupil nov prestižni avto, je bilo omenjeno.

Miran Bartol, vodja odseka za lovstvo v OE Kočevje, je med drugim pisno odgovoril, da vse dejavnosti v LPN potekajo skladno z letnim načrtom, veljavno zakonodajo in internimi akti zavoda za gozdove. Kriza predvsem redči domače goste, zmanjšujejo se sredstva za zaposlene, opremo in vzdrževanje lovišč, razmere za lov niso take, kot so bile. Na ugotovitev nekega kmeta, da je državno lovišče Medved tako zavoženo in da mu s sedanjim vodstvom ni rešitve, Bartol razloži, »da so mnenja posameznikov sicer legitimna, a to ne pomeni, da so verodostojna«. Za Iztoka Ožbolta so navedbe Josipa Blaževiča, kot je zapisal v odgovoru nadrejenim v Ljubljani, žaljive in neresnične, zato jih zanika.