Dve uri po golažu sem podrl kupčka. Jasno, sem takoj dojel, gostili so ga z moko, ne le s čebulo.
Javne krmilnice poskušam razumeti – s pijačo zanemarljivo služijo in morajo ves profit narediti s hrano, ki pa mora biti tako poceni, da jim (kakovostnejše) gostilne ne morejo konkurirati. Torej: moka namesto čebule.
Ne morem pa razumeti izobraževalnega sistema, ki naše otroke v svet kuhanja pri predmetu sodobna priprava hrane uvaja z enakimi, močnatimi recepturami.
Naša najmlajša se v sedmem razredu kuhanja uči vsak četrtek po tri ure, in po navadi doma sita in zadovoljna razlaga, kaj vse so pripravili. No, boš pa v nedeljo ti kuhala, je prejšnji teden hčerki rekla ljubljena, jaz ti bom samo pomagala pri lupljenju in sekljanju. Princeska se je odločila za piščančje prsi v smetanovi omaki, zelenjavni riž in solato.
Raztegnil sem se po kavču v dnevni sobi in med mozganjem ob zafrknjeni križanki prisluškoval klepetu v kuhinji, kjer sta se cmarila aviacija in riž. Nenadoma je zadonel osupel klic: »Pa ja ne moka!« In zatem: »Mami, tako nam je učiteljica pokazala!« Da skrajšam: v šoli učijo, da se piščanec v smetanovi omaki ne gosti le s smetano, ampak še z moko! In da se v zelenjavni riž vtakne jušna kocka!
Lahko da tako kuhajo še v marsikaterem slovenskem domu, ampak to počnejo zato, ker so tako vajeni še od mam/starih mam izpred 30, 40 let. Pa tudi tam bo mokanje, verjamem, počasi izginilo. Da pa ga učijo v šoli, in to pod imenom sodobna priprava hrane, je milo rečeno katastrofa.
K sreči ni bilo še nič izgubljeno in naša bodoča kuharica zdaj za nič na svetu ne bi hrane gostila z moko. In očitno jo bomo doma tudi naučili, da jed naredijo začimbe, saj kakor rož'ca za vsako bolezen rase, tudi v vsako hrano svoja paše. V šoli pač niso prišli dlje od popra in soli in se bojim, da bo pri tem tudi ostalo.
Po drugi strani pa tudi osnovne šole razumem, zakaj učence učijo takšnega kuhanja – tisto, kar skuhajo pri sodobni pripravi hrane, ne sme bistveno preseči povprečnega šolskega kosila. Ki pa je na žalost tudi menza.
