LJUBLJANA – Ko se Aleš Lombergar odpravi v umetniško delavnico, atelje je zanjo skoraj prenežna beseda, je videti, kot da gre v Ypres reševat vojake pred dušičnim gorčičnim plinom, iperitom: v belem kombinezonu, z gumijastimi rokavicami in plinsko masko na obrazu. »Dandanašnji so zaščitne obleke lahke in zračne, iz teflona, pred dvajsetimi leti pa sem švical v poliuretanski halji in gas maski bivše JNA,« reče 53-letni mojster historičnih krasilnih tehnik na steklu. Najpogosteje se loti jedkanja, strupena kemikalija, pred katero se ščiti, pa je fluorovodikova kislina. »Mojemu pomočniku je počila rokavica in kislina je prišla v stik s kožo. Če ne bi takoj odhiteli na urgenco, kjer so mu dali kalcijev glukomat, bi mu prst odmrl.«
Prav prva svetovna vojna je v jedkanju stekla pomemben mejnik. Pred njenim izbruhom so bile na tak način okrancljane šipe obvezen okras v meščanskih hišah, če so lastniki kaj dali nase. Vitraži, katerih cene so se vzpenjale v nebo, so bili pa prihranjeni za cerkve, več je bilo prodanih odpustkov, bolj so bile barvite.
»Po prvi vojni so naročila za jedkana stekla presahnila, splošni okus se je spremenil. Ljudje so bili po pravkar končanem masakru v dušah ranjeni, ni jim bilo do krašenja. Nastopili so asketski časi. Bauhaus.«
Jedkanja se je učil iz knjig
Potem je prišla že druga svetovna vojna in vzela še več življenj civilistov. Kar pomeni, da so bili njihovi domovi dobesedno zradirani v letalskih bombardiranjih. »Na Dunaju ni ostala cela niti ena šipa,« reče Lombergar in doda sarkastično: »Rusi so ga osvobodili s poudarkom na vzgojnosti.«
Ljubljani je bilo prizaneseno, le takoj po vojni, junija 1945, so popokala stekla po Resljevi, Masarykovi in Šmartinski cesti, ker je vojak JLA iz gole objestnosti na železniški postaji izstrelil raketo, ta pa je padla na vagon z municijo. Poleg poškodb na hišah je bilo uničenih 579 vagonov in skoraj pet kilometrov tirov.
Jedkanje ni nikdar več podoživelo svoje zlate dobe v letih 1850–1914 in tudi umetnikov oziroma obrtnikov, ki se z njim ukvarjajo danes, je malo. »Lahko bi nas preštel na prste obeh rok,« pravi Lombergar. V Sloveniji, seveda? »I, kje pa, v celi Evropi,« pribije.
Sam se je jedkanja učil iz knjig, jedkana stekla pa občudoval večinoma v domači prestolnici. »Ko sem v osemdesetih letih prišel iz Maribora v Ljubljano, študirat arhitekturo in dizajn – dokončal nisem ne enega ne drugega, sem en tak večni študent –, so imele meščanske hiše odprta glavna vrata, lahko sem vstopil in ugotovil, da je tod veliko stekel. So pa v začetku devetdesetih začeli najemniki odhajati in z njimi tudi šipe. Taka izginula, recimo naravnost, ukradena stekla, sem leta pozneje dobil tudi v čiščenje.«
Poudarek pa je na ustvarjanju. Recimo, ko je Lombergar konec osemdesetih silvestroval na ljubljanskih ulicah in se po polnoči sprehodil mimo nekdanje Urbančeve trgovine z metražo, takrat Centromerkurja in zdaj Galerije Emporium. Na tleh je opazil črepinje umetelno jedkane izložbe iz leta 1903, razbila jo je v žaru veseljačenja objestno vržena steklenica šampanjca, in ker se je zavedal, kakšna kulturna škoda je to, je zdrobljeno šipo pobral in shranil v delavnici. Njegov sprehod se mu je obrestoval pozneje, ko so obnavljali Urbančevo hišo in je dobil naročilo za secesijsko okrašena stekla. »Na osnovi enega nepoškodovanega izvirnika in črepinj sem lahko sklepal, kakšna so bila druga stekla in kako naj povečujem oziroma pomanjšujem vzorce glede na dimenzijo šip,« pojasni Lombergar. Avgusta 2012 so jedkana stekla vgradili v palačo. Ampak si jih ne morete ogledati, ker so v izložbah zakrite! »Na takšno stavbo in stekla bi bili ponosni v Parizu, pri nas očitno niso. Jedkana šipa je lepa, ko se gleda skoznjo!«
Lombergar je okrasil še stekla ljubljanske glasbene akademije, urada predsednika republike, Filharmonije, Mestne hranilnice, Bežigrajske lekarne in treh lekarn v Mariboru, Casinoja v Badnu pri Dunaju in Kijevu, njegove so šipe na nekaj trajektih in križarkah, opremlja tudi zasebna stanovanja. »Ampak je naročil vse manj, zaradi krize in nove estetike. Digitalne umetnosti. Samolepilnih tapet, ki posnemajo jedkanje in peskanje. Danes je čas ponaredkov.«
To pa tako velja za marsikatera področja našega vsakdanjega življenja.
Jedkanje stekla je grafična tehnika, podobna vsem drugim jedkanicam v grafiki in celo tiskarstvu. Razlika je le v tem, da je tukaj »tiskarska plošča« končni izdelek in ni namenjena tiskanju. Enako kot pri jedkanicah v grafični umetnosti in pri jedkanju tiskarskih plošč moramo dele, ki jih ne želimo jedkati, zaščititi s snovjo, ki je odporna proti delovanju kisline in hkrati dovolj lepljiva, da je kislina ne loči od podlage. V nasprotju s kovinami, ki jih jedkajo skoraj vse znane kisline, lahko steklo jedkamo le s fluorovodikovo kislino. Delo z njo in njenimi solmi je zelo nevarno, zato ni čudno, da je v svetu le še nekaj zanesenjakov, ki žrtvujejo svoje zobe in zdravje za »lepe šipice«. In čeprav se zdi, da je jedkanje stekla sila preprosta reč, je v resnici drugače. Motna jedkanja temeljijo na kristalizaciji fluorovih soli na površini stekla. Kristalizacija pa je ena najbolj muhastih reči v kemiji, nanjo vpliva vse, od zračnega pritiska do tresljajev. V eni od knjig o jedkanju stekla piše, da je to umetnost, ki zahteva ogromno potrpežljivosti in vztrajnosti. Vsaka napaka je usodna, saj se ne da pozneje nič »prebarvati«, zato se kdaj zgodi tudi to, da je v trenutku uničena šipa, v katero je bilo vloženega že sto ur dela. |
